»Zjutraj sem imela pri športni nesrečo, najbrž bo treba na urgenco.« »Prihajam, počakaj me na parkirišču,« sem bila kratka, pograbila avtomobilske ključe in odhitela proti srednji šoli v sosednjem mestu. Med potjo so se mi misli spotikale ob številna vprašanja, od tega, kaj je s prstom, kako je do nezgode prišlo in pa, seveda, zakaj me hči s tem seznanja pet ur pozneje? Najbrž ni nič takega, sicer bi me zagotovo poklicali iz šole, sem naposled sklenila in si tako umirila razgreto glavo.
Pred šolo je skupaj s hčerko stala sošolka, nanjo se je naša najstnica opirala in se pačila od bolečin. »Noga se ji je razbolela, ko smo pešačile od telovadnice do šole,« je pojasnilo dekle, ko sem prihitela okoli avta. Od tam je zagotovo kakšen kilometer, zakaj me ni nihče obvestil? Punci sta skomignili z rameni in si dali opravka z nameščanjem na sedež. Ko je hči nogo osvobodila obuvala in si navzdol potegnila še nogavico, je našo pozornost prevzel zelo otečen palec. »Bolečina me prav kljuva,« je zasikala skozi zobe in pripomnila, da se ji zdi, da ne gre le za udarec, in da bi najraje videla, če greva kar takoj k zdravniku. Pa sva šli in med vožnjo sem končno izvedela, kaj se je zgodilo.
Dijaki in profesor športne vzgoje so igrali moštveno športno igro, pri čemer se je moja zagnana hči znašla pri žogici v najbolj nehvaležnem trenutku, ko je po njej zamahnil profesor. Slednji tako ni zadel žogice, temveč hčerkino nogo, natančneje prst. Punca je odkrevsala do klopi, čakala, da bolečina mine, in skušala ignorirati pripombe, da pretirava in naj se vrne na igrišče. Po končani uri je ob podpori sošolke prišepala nazaj do šole, tam pa se je v naslednjih urah bolečina razvila do te mere, da je le s težavo stopila na nogo. Pa profesor ali kdorkoli drug iz šolskega okolja? Nič. Nobenega obvestila, nikakršnega pojasnila, pa čeprav je v hčerini šolski dokumentaciji navedeno, da je treba zaradi njene prirojene bolezni ob morebitni poškodbi nemudoma poklicati starše.
Na urgenci so hčerko napotili na rentgensko slikanje in izkazalo se je, da ima počeno kost na palcu. Namestili so ji mavčno oblogo, potem pa so, kot si lahko predstavljate, sledile praktične in logistične kolobocije. Treba je bilo kupiti dovolj široko trenirko, da je lahko potegnila hlačnico čez mavec, zaradi vsakodnevnih padavin pa je doživljala še strašne modne pretrese, ker ni šlo drugače, kot da si nogo ovija v nakupovalo vrečko. Ker se kost ni celila tako hitro, kot je predvideval zdravnik, je z mavcem na nogi krevsala po svetu celih pet tednov.
No, klasične neprijetnosti poškodovanih najstnikov, ki so mi veliko manj kravžljale živce kot pa misel na to, kakšni nestrokovni odnosi tvorijo današnje šolsko okolje. Ne le, da se nikomur ni zdelo vredno, da o nesrečnem dogodku obvesti starše, niti pozneje, ko sem jih obvestila o zlomu palca in hčerkinem nekajdnevnem izostanku od pouka, nisem prejela odziva. Nikakršnega. Pozneje je to preseglo vse meje razumljivega – ko sem o poteku zdravljenja obvestila profesorja športne vzgoje, me je namreč pričakala le klofuta ignorance, ovita v hrustljavo skorjico popolnega molka. Po domače povedano, ni se odzval.
Ja, večina staršev bi zarobantila, morda zagrozila z odvetnikom in še čim, ker če potegnemo črto, je profesor s športnim pripomočkom poškodoval dijakinjo, česar mnogi ne bi sprejeli tako razumevajoče. Jaz pa pač po svetu hodim z razumevanjem in vero v spoštljivo komunikacijo ter kulturni dialog. No, slednjega imam pogosto bolj sama s sabo, včasih pa takšne čudaške zgodbe najdejo tudi prostor na papirju. Kot recimo tokrat. In epilog? V naši zgodbi ga ni, naj pa konec zapisa vseeno končam z mislijo, da si spoštovanja na prsi ne pripnemo z vlogo, ki jo opravljamo v družbi, temveč z odnosom do soljudi.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 23, 4. junij, 2024.
