Ker hodimo redno na volitve in nas je med vsemi krepka tretjina, vedno zmagamo. Govorim o stranki – po Šuligoju – »mau čez 65«. Ni čudno, da Papeža in ministra Mesca skrbi, od kod bodo jemali za penzije. Lahko bi tudi Goloba, a se ob Tini počuti premladega za take skrbi. Čeprav nas pobira, nas je vseeno vsako leto več.
Vključitev v stranko »mau čez 65« je zanesljiva, a se velja nanjo pripravljati. Vsaj od 50. naprej. Takrat imaš službe in šefov že čez glavo, obet bleščeče kariere pa za pozabo. Če prej ne, se takrat tudi potomstvo počasi pobira od hiše. Kar pa se ne zgodi kar samo po sebi. Na to, kako se jih znebiti, morajo bodoči člani stranke »mau čez 65« misliti že kmalu po njihovem rojstvu. Brskati in lobirati med žlahto za kakšno dedovanje, preurediti garažo v stanovanje, varčevati ali pa preveliko družinsko hišo menjati za manjše enote … Samo če se vam projekt relokacije potomstva posreči, boste preostanek življenja lahko zajemali z veliko žlico. Preverljivo.
Poglejte okoli sebe, kdo polni aranžmaje turističnih agencij. Kdo po dvakrat na leto obišče eksotične destinacije, kdo si lahko privošči potovanja za nekaj tisočakov? In ima vikend na morju? Ali pa svoj avtodom pred hišo? Praviloma ljudje v zgodnjih zrelih letih. Ne vsi, a se tudi zanje kaj najde. Recimo brezplačni izleti, ki jim jih za performans in pevske nastope v središču Ljubljane »části« določena politična stranke. Ni Dubaj, a družba odtehta. Da o dobrem delu, ki ga tako opravijo, niti ne govorim. Moja generacija še pomni udarništvo. Tako kot za mnoge »eksote« tudi za one s Trga republike velja, da so večinoma 65 plus. Svoje so družbi dali, zdaj je čas, da se jim to vrne. Če že ne njim, pa onim, ki jih malikujejo.
Sploh se zdi, da smo Slovenci narod popotnikov. Ne le moja generacija. Tudi mladi in oni v srednjih letih imajo mevlje v riti, bi rekla moja mama. Če za zelo mlade velja, da so potovanja okno v svet, so za srednjo generacijo – tisto, ki je potomstvo že spravila na srednje šole – odmik. Odklop. Kratek in sladek. Poslušam in berem, da je mogoče na spletu za nekaj deset evrov izbrskati let v Amsterdam, Istanbul, London … in tam preživeti vikend. Zakaj pa ne? Delček nočnega življenja, morda kak muzej, razstava, predvsem pa šoping. In še tako mučno ali naporno delovno okolje je nekaj časa znosnejše.
In tukaj se počasi sklepa moj krog. Moja generacija – jasno mi je, da ne vsa – se je, materialno gledano, boljšim časom z lahkoto privadila, naši potomci so se vanje rodili. Pripadnikom stranke »mau čez 65« se zdi, da si končno lahko nekaj privoščimo, za mlade so avanture in potovanja del odraščanja, odkrivanje novega, širjenje obzorij. Ker smo vse to končno dočakali, uživamo. In bi še. O podnebnih spremembah pred 20 leti nismo niti slišali, zdaj pa nam že napovedujejo konec? Halo, ohladitve in otoplitve planeta Zemlja so se doslej merile v milijonih let, ne v mesecih! In ljudje še kar upamo in še kar počnemo, kar smo počeli. Tudi potujemo. In nočemo razmišljati.
Povejte, ali kdaj, ko tam nekje visoko nad oblaki letite novim krajem in dogodivščinam naproti in s tem »bogatite« ogljični odtis, pomislite na vnuke? Tiste, ki bodo čez desetletje, dve, tri … menda morali preživeti s tretjino manj vode in hrane? Halo! Če bi leteli zato, da bi imeli slabo vest, bi vsi ostali doma. Lažje se je posipati s pepelom.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.
