Pred nekaj leti je bilo ob najini vsakodnevni poti samo nekaj žafranov, letos je del gozdička do potoka ves vijoličen. Pred časom so razširili strugo potočka in naredili prepust. Očitno je več vlage dobrodejno vplivalo na čebulice žafrana. Brala sem, da se iz ene čebulice lahko namnoži deset novih, vendar samo takrat, ko je prav materi naravi! Če bi jih jaz sadila okrog svojega vrta, zagotovo ne bi bilo niti ene, hehe. In prav je tako.
No, naslednji dan pa je deževalo. Ko se nad Žago zapre nebo, praviloma v Bovcu poberemo perilo na vrvicah, pa še pozapremo okna za vsak primer. Z Janekom sva tokrat odlično odmerila čas in tudi hitrost, ko sva se vračala s sprehoda. Za nobeno ceno nisem izustila: »Janek, hitro morava domov, ker bo deževalo!« V tem primeru bi bila namreč zagotovo mokra. Janek pač funkcionira v svojem ritmu in konec! Medtem ko jaz gledam naprej in vem, da bova mokra, da se lahko prehladiva, da bo Janek nesrečen, če si bo zmočil čevlje … same neprijetne reči, pa on ne zmore tako razmišljati in predvideti posledic. Potem se pač zgodi, kar se zgodi, in nato odpravljam posledice. Včasih se vse dobro konča, včasih pa niti ne.
Ko sva se včeraj zjutraj odpravljala v Tolmin, sem z očmi iskala luno. Že nekaj časa je nisem omenila tukaj, ste opazili? Nič takega se ni zgodilo, da bi jo moral okriviti za kakšne najine življenjske dogodivščine. Pa še vsako noč je bilo oblačno. In to jutro se je vreme v najini hiši začelo slabšati, jaz pa sem se trudila najti vzrok. Luna se je skrivala za valovitim hribom Polovnikom. S ceste se je pravzaprav videla samo svetloba. Pri slapu Boka pa se je pokazala, no, pokazala se je črka C. Ne spomnim se, kdo me je naučil, da luna v obliki črke C crkuje. Uh, nič lep izraz za nekaj tako lepega, kot je upadajoča luna, čeprav posledice, oprostite, crkovanja lune že stegujejo tipalke tudi k nama! Ste vedeli, da se meja med osvetljeno in temno stranjo Lune imenuje lunarni terminator? Ne? Jaz tudi ne. Preprosto torej lahko sklepam, da se terminator širi in svetli del lune izginja. Hm?!
Se je pa zvečer Janek v kopalnici zazrl v ogledalo in se popraskal po bradici. Ta namig mi pove, da se je treba obriti. Pod nosom mu brčice namreč počasneje rastejo. Pomislila sem, da bi lahko bil prav lep gospod: nekaj sivih las na sencih, pa brčice kot Mišmaš in bradica kot kakšen škrat. Vem, vem, Janek ni tip za takšne okraske. Pa sem ga nagovorila, da narediva še novo frizuro. Odkar se midva poznava, sem jaz tudi njegova frizerka. Ko je bil še majhen, ni dovolil nobenega dotikanja las, zato sem mu vedno lase s svetlobno hitrostjo postrigla med kopanjem. S škarjami in glavnikom, medtem je skakal po kadi in vpil … no, frizure so bile bolj tako. Počasi pa se je navadil na strižnik za lase in stolček. Zdaj že tudi sam včasih pripravi vse potrebno in reče: »Mašinca je tu!« Ne, glavnika pa ne! Še danes ga ne prenese. Zato skrbim, da ima vedno kratke lase in ga niti ne potrebuje. Spomnila sem se na Ceferina v Zvezdici Zaspanki! Morda bi Janek spremenil mnenje, če bi mu ga prebrala kakšnih petstokrat?
Petstokrat? No, tolikokrat sem, po svojih hitrih izračunih, prebrala pravljico Pekarna Mišmaš. Vem, da mi ne boste zamerili, če tukaj samo vam izdam, da če se le prikaže kakšna priložnost, tudi malo goljufam. Vendar so te priložnosti res redke. Tu in tam je Janek zvečer tako zaspan, da mu oči kar lezejo skupaj, in v rokah komaj drži knjigo, branju pa se ne bo odpovedal. Torej se stisneva skupaj, jaz berem malo bolj monotono kakor po navadi, Janeku padejo veke skupaj, na žalost pa tudi knjiga iz rok. Hitro jo pobere in me pogleda, jaz pa preskočim nekaj vrstic. Vem, da to ni lepo od mene! Zato pa se naslednji večer trikrat bolj potrudim. Oprosti, Janek!
Pa naj se še malo vrnem k vsakodnevnim opravilom v kopalnici. Tudi umivanje Janekovih zob je moja domena. To sem si pa kar sama prisvojila. Še danes si ne morem zamisliti, da bi Janek prostovoljno odprl usta, če bi bilo treba vrtati po zobeh. Na srečo še ni bilo treba in tudi ne vem, kako bi nagovorila koga v zdravstvu, da bi mu pomagali kako drugače način. Tudi za kakšne druge pomembne preiskave ne morem izprositi, da bi mu prilagodili postopke. Če fant sodeluje, je v redu, če pa ne sodeluje, pa … tudi. Zanje. Ne zanj ali za naju. Žalostno!
Vedno pa je v vsem kanček sreče. Janek ima zlato zobozdravnico Karmen in pred skoraj tridesetimi leti mi je položila na srce, kako Janeku očistiti zobe. Ker je Downov sindrom tudi posebnež, je med drugim določil, da imajo te osebe nižje zaraščene dlesni. Z zobno krtačko je nemalokrat težko doseči čisto vse kotičke v ustih, zato Janeku pred umivanjem zob kar s prstom očistim morebitno zagozdeno hrano. Zagotovo zlato navodilo zlate zobozdravnice! Morda bo še za kakšno mlado mamico dobrodošlo.
Končujem tole pisanje za danes in se grem pripravit na prazno luno. Terminator bo spet zmagal, vendar le za kratek čas. Svetloba in dobro namreč vedno zmagata, prej ali slej. Kako tolažilna in moči polna je zadnja misel. Nosite jo s seboj, kjerkoli ste. Jaz jo tudi.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 13., 26. marec, 2024.
