Opraviti imamo namreč še z enim poljubom, ki je zanetil svetovni cirkus – predsednik španske nogometne zveze je na podelitvi medalj poljubil na usta eno od nogometašic, ki so postale svetovne prvakinje. Tega ne bi nihče niti opazil, strastni Španci se menda kar naprej objemajo in poljubljajo, če ne bi sledil buren odziv – nasilje, spolno nadlegovanje, takoj mora odstopiti, stavkale bodo, ne bodo igrale in trenirale, dokler se ne spelje. Ne bodo prenašale takšnih obscenosti, so se pridušale igralke. Tudi naši mediji so bili polni zgražanja nad nezaslišanim dejanjem. Poiskala sem video tistega strašnega nadlegovanja in našla namesto nasilnega mokrega francoskega poljuba možakarja, ki je prijel med dlani dekletovo glavo in jo na hitro cmoknil. Trajalo je kakšno sekundo. Kmalu po tistem je zaokrožil še video, ko se je reprezentanca po podelitvi peljala z avtobusom in so dekleta dražila predsednika z vzkliki »baso, baso« (poljub), on pa, naj nehajo, ker mu je nerodno. Ni bilo videti, da so prizadeta, takrat so še razumela, da se mu meša od sreče, ker so zmagala. Vse okrog spolnega nasilja se je napletlo pozneje in prav to je mene, ki vsekakor spadam med feministke, hudo razkurilo.
Zakaj igralke niso povedale predvsem tistega, kar jih zares teži in ne samo njih, ampak nogometašice po vsem svetu, tudi pri nas – da trenirajo v mnogo slabših razmerah kakor moški, da so zelo slabo plačane, da se trenerji mačistično znašajo nad njimi … in še bi se kaj našlo? Zakaj ne rečejo bobu bob? Nedvomno zato, ker smo za spolne zlorabe postali tako preobčutljivi, da takoj zaženemo krik in vik, vse druge težave, nesramnosti, nepravičnosti pa nas še komaj kaj zanimajo. Ženske si s takšnimi bližnjicami delamo zelo slabo uslugo. Kdo nas bo pa jemal resno, če smo zaradi enega butastega poljuba pripravljene zanetiti tretjo svetovno vojno, za reševanje pravih težav pa nimamo volje in moči?
Prejšnji petek so šli otroci v šolo in znova se sprašujemo, kakšna sporočila jim pošiljamo odrasli, kakšen zgled smo mladim, jim sploh znamo postavljati meje in jih neboleče pripraviti do samostojnosti in potrebne samozavesti. Z nekaj kliki pridejo v hipu do vsake informacije, resnične in lažne, toda ali prepoznajo razliko? Jim znamo razložiti, kaj je kaj, nas sploh vprašajo za mnenje? Kakšne signale jim sodišče pošilja recimo z oprostilno sodbo petih mladeničev, ki so posilili naivno petnajstletnico, ko je šla z enim od njih na randi? Pa še posneli so vse skupaj. Strašno rada bi prebrala 130 strani sodbe, ki jo zdaj preučuje tožilstvo, preden se bo (upajmo) pritožilo. Iz sodbe namreč izhaja: fantom je vse dovoljeno, punce se pač pazite, spodobno se oblačite in se zvečer držite doma. Morda tudi čez dan. Barabin, ki je punco zvabil na zmenek, je že bil obsojen zaradi podobnega delikta … Bi se sodišče vendarle potrudilo in v tako grozljivih razvpitih zadevah vsaj v nekaj stavkih razložilo, zakaj se je odločilo za takšno sodbo? Nas to ne sme zanimati? In zakaj ne? Spomnim se podobnega primera pred mnogimi leti v Mariboru, med posiljevalci je bil tudi sin uglednega meščana in zadeva se je končala z oprostilno sodbo. Ampak vrstniki in sošolci so zelo natančno vedeli, da se je svinjarija zares zgodila, od njih sem pravo zgodbo tudi slišala – tako kot nedvomno ve marsikdo resnico o deklici in petih oproščenih posiljevalcih, ki med drugim obvladajo tudi potvorbe posnetkov na družbenih omrežjih. So ponaredke sodniki in sodni izvedenci sposobni prepoznati?
Pa srečno v novem šolskem letu, dragi naši otroci, se spodobi reči na začetku septembra. Bolj veliki bodo morda doživeli nekaj v slogu »besame mucho«, naj bo romantično in lepo, brez solz in kesanja. Če imate srečo s starši in okoljem nasploh, imate precej možnosti, da se srečno prerinete v zapleten in neredko tudi oduren svet odraslih.
Uvodnik je bil objavljen v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
