Na internetu. Ne verjamem. Rosvita takšnih bedarij ne bi govorila, ne strinjam se zmeraj z njo, ji je pa vsekakor treba priznati, da je profesionalna novinarka in voditeljica. Če je pa res, je vztrajal sosed, tudi snaha, ki je izobražena, je prebrala tisto reč in se zgrozila. Ni mi kazalo drugega, kot da v silni vročini vstanem in grem k njim, saj na svojem Facebooku teh grozovitosti nisem našla.
Ko poklicno oko ošvrkne spletno skrpucalo, polno »prepričljivih« fotografij, samo globoko vzdihneš. Kaj torej prodajajo, sem rekla in pomaknila tekst na konec. Aha, zdravilo, ki v najkrajšem možnem času ozdravi srce in ožilje za samo 39 evrov. Potem sem šla brat vse drugo. Čudežno zdravilo so naši farmacevti v resnici sestavili za 120 evrov, v Nemčijo so ga prodali za 2.600 evrov za škatlico, nam pa so vse skupaj zamolčali, piše v tistem prepričljivem članku. Vmes je objavljen še komentar, v katerem neka jezljiva partijska aktivistka zahteva, da vse starejše in bolne evtanaziramo ali nekaj takšnega, ker da povzročajo same stroške in skrbi, in tu potem nastopi Rosvita Pesek. Ne kot morilka, ampak kot rešiteljica. Od farmacevta, ki je izumil zdravilo, izsili priznanje, da bi vsi lahko večno živeli, če bi žrtvovali piškavih 39 evrov; starih potemtakem sploh ne bi bilo. In tu je še en tako imenovani glavni farmacevt, ki je odpustil večino svojih sodelavcev, ker so ljudstvu hoteli kot Prometej ogenj dostaviti čudežni lek. Za samo 39 evrov. Ko sem ošvrknila fotografijo zlega farmacevta, sem prasnila v smeh. Na njej je dr. Marko Milosavljevič. Priimek so mu seveda spremenili v tipično slovenskega. Bedanec ali nekaj takšnega.
Sledila je kratka lekcija o klepanju takšnih oglasov. Umetni inteligenci naročiš, naj napiše kaj lepega o zdravilu za srce in ožilje, potem pa naj v tisti čudni mali Sloveniji poišče nekaj znanih ljudi, ki bodo ljudi prepričali, da gre za resno stvar. Oglaševalec jim v usta položi vse, kar morajo napleteničiti o čudežnem izdelku, vklopi prevajalnik iz jezika x v slovenščino – in stvar je opravljena. Namenjeno je ne preveč izobraženim in razgledanim ljudem, ampak nekaj se jih bo najbrž ulovilo. Izobraženi namreč že po prvem stavku prepoznajo šlamparije prevajalnika, ki jih ni nihče popravil, jih je pa tudi težje prepričati, da bodo za 39 evrov pozdravili opešano srce in zamašeno ožilje. Vesta kaj, sem svetovala sosedovemu paru, ko naletita na takšne bedarije, takoj poglejta na konec (praviloma zelo dolgih tekstov), in če kaj ponujajo, vrzita sporočilo takoj proč. Če znata. Jaz ne znam.
Isti dan sem se pogovarjala z dvema univerzitetnima profesorjema, kako je z diplomami – lahko študentje goljufajo? Delno že, ampak jih večinoma ujamejo, pravita. Temo diplomskega dela je treba zastaviti tako, da ni mogoče preprosto zajemati iz spletne samopostrežnice. Pozorni profesor med pisanjem svetuje študentu in posega v snov, ko je diploma oddana, gre še skozi program za lov na plagiate.
Najhujša pa je zmeda, ko se zelo resnim rečem prilepijo ponaredki in dajejo vtis, da so del strokovne zgodbe. Primer – kolegica je v prejšnji Jani pisala o priporočilih svetovne zdravstvene organizacije, kako otrokom v posamičnih starostnih obdobjih približati spolnost. Skratka, smernice niso nič posebnega, s spolno vzgojo je nasploh križ, saj pri tem odrasli bolj zardevajo kot otroci, nasveti so torej dobrodošli. A kaj ko se je zagnal vik in krik, da bomo nekajletne otroke učili masturbacije in jih pripravljali na nadlegovanje pedofilov, kar da ne bo več kaznivo. Enega takšnih filmov sem si ogledala. Nekakšna terapevtka »poučuje« fantka in punčko o raznih gumbih, na katere je treba pritisniti, da pride do užitka. Ali nekaj takšnega. Narejeno za tercialke, ki bodo molile pred pediatrično kliniko, naj zdravniki pregledujejo otroke z zavezanimi očmi in usti. Da jih ne bi prezgodaj pokvarili. Ker če je Svetovna zdravstvena organizacija priporočila, naj poučujemo otroke o spolnosti v najzgodnejšem obdobju, kdo bi torej lahko to izpeljal – če ne pediatri? In otroški psihologi. A ne? Starši smo za kaj takšnega preveč štorasti. Saj menda razumete ironijo ...
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
