Endodont je zobozdravstveni specialist, ki se ukvarja s čiščenjem zobnih kanalov. Včasih je to naredil kar osebni zobozdravnik, zdaj pa očitno ne več? Je pa res, da svojega še nisem zalotila, da bi mi delal kaj drugega kot čistil zobni kamen. Kadarkoli pridem, mi hoče na vsak način očistiti zobni kamen. Jemlje izključno gotovino, kartičnega plačevanja ne sprejema, in mi za pet minut dela vsakič izpuli šestdeset evrov, čiščenja zobnega kamna namreč zdravstveno zavarovanje ne krije. Ne, tudi dopolnilno zavarovanje ne. Moj prejšnji zobozdravnik, ki je bil tudi strasten odstranjevalec zobnega kamna – očitno imam v ustih svoj zasebni kamnolom? – je denar spravljal kar v svojo denarnico, novi ga porine v predal in mi izda račun. Najbrž bi temu lahko rekli korak naprej?
Potem mi je zobozdravnik razložil, da je normativ dvajset endodontov na milijon prebivalcev, v Sloveniji bi jih torej potrebovali štirideset. »Veste, koliko jih imamo? Dva.« V mislih sem preštevala leta, ki me ločijo od zmenka z endodontom, pa me je moj zobozdravnik potolažil. »Hitro boste prišli na vrsto. Samo v avto boste morali sesti in se odpeljati …« Oh, sranje, v Maribor me bo poslal, sem pomislila. Morda v Celje? »V Zagreb!« je zmagoslavno zaključil. »Zdravstvena blagajna vam bo povrnila založeni denar.« Tako bodi.
In tako se je zgodilo. Dal mi je napotnico, bolj ali manj na slepo sem si izbrala zasebno zagrebško zobozdravstveno kliniko – da veliko Slovencev hodi tja, čeprav ni med najcenejšimi, so mi povedali – in čez nekaj tednov že sedela na njihovem zobozdravniškem stolu. Prava mala industrija je bila, cel blodnjak majcenih ordinacij, vsaka s svojim zobozdravnikom, medicinsko sestro in pacientom na stolu. Vsi stoli so bili zasedeni.
Tu zgodba preskoči nekaj mesecev naprej – slovenski zobozdravniki so začeli ropotati s stavko, ki menda »ni izključena«, lomi pa se očitno prav pri plačevanju endodontskih storitev. Če jim zdravstvena zavarovalnica zanje ne bo več plačala, bodo oktobra stavkali. Da dobijo povrnjeno komaj za porabljeni material, kje je še denar za delo, tožijo slovenski zobozdravniki in grozijo, da bodo svoje paciente začeli pošiljati na sekundarni nivo, k specialistom. Čakajte, pa saj to že počnejo, zato so me pa poslali v Zagreb! ZZZS pacientom, ki so se zatekli k specialistom čez mejo, povrne toliko, kot bi plačali pri slovenskem endodontu. Hrvaški zobozdravniki so slovenske prijazno spodbudili, naj jim kar pošiljajo svoje paciente, in jim obljubljajo provizijo. No, tudi to že počnejo, brez provizije.
Na ZZZS so navedbe Zdravniške zbornice zavrnili. Da so zavajajoče in neutemeljene, pravijo, materialne stroške da so izračunali kar čez palec. Cene, ki jih navajajo, niso točne in so izračunane po napačni metodi.
Naj vam navedem čisto kratek odlomek iz odločbe ZZZS, s katero so mi priznali stroške endodontskega zdravljenja na Hrvaškem: »Glede na to, da so bili dejanski stroški opravljenih storitev v Republiki Hrvaški, ki so bile v skladu z izdano napotnico, nižji od povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji, se za povračilo prizna dejanski znesek storitev v Republiki Hrvaški, ki so bile opravljene v skladu z napotnico …«
Si drznem pomisliti, da morda slovenski zobozdravniki zahtevajo preveč?
