»Nimam občutka, imam pa oči, in te mi pravijo, da ti trebuh raste. In to že nekaj časa,« sem rekla hudobno. Čakala sem, da bo pripomnil, da meni nenehno raste zadek, a se je vzdržal. Očitno je bil preveč zaposlen s svojo pojavo.
»Ampak drugje me pa ni preveč,« je vprašal skoraj proseče. Seveda ne, sem rekla prepričljivo. Seveda ne, je hitro pribila še babica. Nekaj najhujšega, kar lahko doleti družino, je namreč gospodarjeva shujševalna dieta. Ker moramo biti vsi solidarnostni. Ker so takrat police v shrambi in hladilniku popolnoma opustošene. Ker moramo navijati hiphop, da se ne sliši do sosedov kruljenje po njegovem želodcu. Ker ga moram zvečer s solzami v očeh prositi, naj za vraga kaj požre, da ne bo potem od lakote vso noč blodil naokoli. Pri tem kar sam izumlja recepte za jedi, po katerih se ne zrediš, in ker jih moramo vsi jesti, lahko prisežem, da je to res. Več kot treh žlic ne spraviš dol, pa čeprav si ves dan garal v kamnolomu. Poskusite pomešati kislo repo, paradižnikov sok, treviški radič in nekaj žlic neoluščenega riža, ki se niti po uri in pol kuhanja ne zmehča, potem pa poskušajte to pojesti. In seveda nič drugega, razen od tri do štiri litre vode.
»Kaj naj storim,« je rekel cenjeni soprog zgroženo. Fitnes, sta rekla sin in hči. Kolo, sem rekla jaz. Štihanje vrta, je predlagala babica. Kolo, se je odločil najdražji. Vožnja na svežem zraku, s prijatelji – kaj hočeš boljšega? Pri priči je zdrvel v klet in privlekel na svetlo svoj razmajani bicikel. Vse popoldne ga je čistil, mazal in privijal matice, potem pa se je odpravil na hujšanje svojega trebuha. Vrnil se je proti polnoči, brez bicikla in zelo dobre volje.
»Prevozil sem štirideset kilometrov, potem sem srečal prijatelje, ki so z nogometom spravljali dol svoje trebuhe, pa smo šli v bife, saj smo si že zaslužili, in potem smo malo poklepetali,« se je hahljal. Kje pa je kolo? Ukradli so mu ga, se je še naprej hahljal. Nič čudnega, saj ga ni zaklenil. Je mislil, da takšne stare podrtije ne bo nihče hotel. Sicer pa si menda že zasluži nov bicikel?
In ga je kupil. In še naprej manjšal svoj trebuh z divjimi in dolgimi vožnjami po vaških cestah. Ampak zmeraj je naneslo, da je nazaj grede srečal tolpo bivših sodelavcev, osnovnošolskih sošolcev, kolegov iz vojske, sosedov ali kogarkoli že, vsi pa so kazali znamenja hude dehidracije. In so morali seveda v prvi razpoložljivi bife. Celega kolesa mu sicer niso več ukradli, ker je bilo s ključavnico pripeto na kandelaber, zato pa mu je skoraj vsak večer kaj manjkalo – sedež, prednje ali zadnje kolo.
Nekega jutra je cenjeni soprog spet stal pred ogledalom in opazoval svoj trebuh. Je kaj manjši? Niti ne, sem rekla. »Od bicikla imaš manjšo rit, od piva pa še večji trebuh. Očitno boš moral preizkusiti še štihanje in fitnes.« In to se je tudi res zgodilo. Naslednji večer je namreč nekdo prežagal kandelaber in mu ukradel celo kolo, pridivjala pa je tudi nasajena soproga enega od dehidriranih prijateljev in razbila pol gostilne. Zdaj štiha.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 20, 16. 05. 2023.
