Recimo sojenje v Trstu, šlo je za ugrabitev: zamejski oče (Slovenec) ni s stikov vrnil otroka materi, Slovenki z naše strani, meja je bila takrat strogo varovana. Pa je šla z nekaj možakarji po sina, pri tem so očeta nekoliko premikastili, dobili so jih in otrok je ostal pri očetu, mama pa v tržaškem zaporu. Ker ni šla po svojega otroka, ampak je hotela ugrabiti italijanskega državljana. Ko je v sodno dvorano stopil sodnik, je završalo: groza, ta sovraži Slovence, mami ne uide dolgoletni zapor. Odvilo se je drugače, sodnik je razumel mamine bolečine in namene, dosodil je najmanj, kar je mogel, za eno leto ji je prepovedal vstop v Italijo, sedla je v avto k svojim in se odpeljala domov.
Poanta: tudi sodnik ima pravico koga ne marati ali ljubiti ene bolj kot druge, ampak kadar sodi, upošteva le zakone, dokaze in splošno sprejeta etična načela. Eni to zmorejo, drugi ne, in prav to je tudi v našem sodstvu velik problem. Groteskno je, da pri vsaki zadevi, ki se je loti ustavno sodišče, seštevamo sodnike, ki so nagnjeni bolj levo ali bolj desno. In že vnaprej prerokujemo, kako se bo zadeva končala. Jara kača, ki se na ustavnem sodišču odvija o novem zakonu o RTV, v razmišljujočem ljudstvu, ki vsak dan opazuje, kaj se dogaja z nacionalko, vzbuja srh – česa sodniki ne razumete? Česa mi ne razumemo, pa nam ne znate razložiti? Seveda je ljudski srd padel na zdajšnjo vlado, ki ni uredila zadev nezakonito in nasilno tako kot prejšnja – naj odpuščeni direktorji in uredniki tožijo, tudi če bodo kaj dosegli, svojih funkcij ne bodo dobili nazaj.
Je kaj upanja za manj ideološko in pristransko sodstvo? Prejšnji teden je ustavna komisija državnega zbora s pomočjo poslancev NSi spravila v parlament postopek za spremembo ustave, ki določa, da o sodniških mandatih odloča parlament, kar na kratko pomeni, da je odločitev odvisna od trenutnega razmerja med levimi in desnimi poslanci. Sodnike bi, če bo šlo vse po sreči, poslej imenovala predsednica države, tudi sama vrhunska pravnica. V čem je štos? Sodnike predlaga sodni svet, ki je pretežno strokovni organ, predsednica ima pri tem protokolarno funkcijo in imenovanje le potrdi. Razen če zazna kakšna odstopanja od pravil.
Hura, torej se bomo morda znebili vsaj političnega vpliva na imenovanje sodnikov in željam po njihovi »uravnoteženosti«, gre za izraz, ki smo ga popolnoma zlorabili. Ampak, oprostite, mene to še ne potolaži. Kako pa bo sodstvo kos pristranskemu sojenju, določanju sodnikov mimo sodnega reda, nesorazmernim ukrepom (ko človeku zapleniš hišo zaradi 160 evrov dolga), sodnim izvedencem, ki delujejo po naročilu sodnikov in ne po stroki, zavlačevanju odvetnikov, ki jim sodstvo ne zna stopiti na rep – in se zaradi zastaranja kup kriminalcev sprehaja naokoli, namesto da bi sedeli? Ampak za te reči vsaj vemo, ker procese spremljajo novinarji. Razprave, ki so zaprte za javnost, ker gre za posilstva, mladoletnike in podobne zadeve, pa so popolnoma prepuščene sodnikovi (ne)integriteti, zanje ne smemo izvedeti, pa čeprav so v nebo vpijoče. Tri leta že prebiram razne papirje o treh otrocih, ki hočejo samo eno – živeti pri mami, ki je zanje vzorno skrbela do odvzema skrbništva in ji nima sodišče pod milim bogom kaj očitati. Prebrali so jih tudi nekateri vidni pravniki in se zgražajo, narediti pa ne morejo nič. Kje so varovalke, ki bi lahko dolgotrajna in pristranska sojenja prekinile ter z močnimi strokovnimi ekipami zaščitile otroke? O tem se v parlamentu skoraj gotovo ne bodo prepirali. Pa bi se morali.
