Moja hči obožuje štempljanje. Cela ponosna je, kadar ji vzgojiteljice v vrtcu na zapestje pritisnejo odtis rožice ali čebelice ali če ji zobozdravnica po pogumno prestanem pregledu s štampiljko naredi zajčka, mravljico ali katero drugo živino; takšna znamenja so v otroškem svetu ne le čislana kot ljubka, temveč tudi univerzalno čislana kot frajerska priznanja prestanih izrednih preizkušenj (kot je očitno odhod v vrtec ali kazanje jezika zobozdravnici). Težko je potemtakem otroku razložiti, zakaj pa ata ne deli tega navdušenja nad štempljanjem oziroma kaj zaboga ta izraz v odraslem svetu sploh označuje. Zlasti slednje je nemogoče, kajti štiriletni um preprosto ne zmore zaobjeti absurdnosti tovrstnih ritualov, ki jim je podvržen dobršen odstotek slovenskega delovnega starševstva. Ki se ne štemplja v dokaz prestanih tegob, temveč je štempljanje zanj preizkušnja in muka samo po sebi.
Prejšnji teden je vlada sprejela nekak zakon o obveznem evidentiranju v gospodarstvu, ta je razburil marsikoga, v prvem trenutku tudi spodaj podpisanega; šele ko sem videl, da bo tovrstno elektronsko beleženje oddelane tlake po novem obvezno le v podjetjih, ki so jih doslej delovni inšpektorji dobili pri odiranju čezmerno izgaranih proletarcev, sem uspel priklicati srčni tlak nazaj z Mount Everesta. Bueno, kajti v določenih primerih je vestno beleženje ur dejansko na mestu – v poklicih, kjer narava dela zahteva striktno prisotnost na prizorišču delovnega procesa, obenem pa imamo na šefovskih položajih opravka z brezvestneži, ki z bičem in brco tirajo zgarane težake preko njihovih zmožnosti in predvsem preko zakonsko določenih okvirov delovnika. Tako bi bili štempljanja nedvomno še kako veseli staroegiptovski sužnji na gradbiščih piramid in Orwellovi rudarji iz Wigana, in bržkone se ga sedaj lahko z isto pobožnostjo razveselijo njihovi duhovni nasledniki, albanski in bosanski graditelji slovenske švicarske prihodnosti; novega vila bloka ali odseka avtoceste proti Velenju pač ni mogoče postaviti z računalnikom, njihovih gazd pa ne brez zakonske prisile pripraviti do poštenja. Onkraj teh poklicev in na splošno gledano pa je štempljanje v službi največji absurd sodobne civilizacije po Supermanovi odločitvi, da bo nosil gate POVRHU pajkic, o čemer vam bo rad pričeval marsikateri javni uslužbenec.
V nemanualnih poklicih, v delavsko-kmečkih krogih poimenovanih tudi prodajanje megle, se produktivnosti pač ne da izmeriti s tako preprostimi sredstvi, kot je štetje ur. V takšnih primerih je delo končano, ko je pač končano, in je zakon oblikovan, članek napisan, megla ujeta v steklenico, to pa je lahko po dveh ali pa po dvajsetih urah sedenja za računalnikom v pisarni ali pa doma, ni važno. Vsaj v mojem, mislim pa, da tudi v primeru marsikoga drugega, je tako, da uspem z dokazljivim efektom v kosu oddelati nekaj ur in doseči zastavljen rezultat – nakar nabliskan od zaslona čepim v pisarni in se počutim kakor piška nesnica v boksu, ki je že davno iztisnila predpisani jajček in tako upravičila svoj obstoj, pa vendar mora po volji rejca še naprej čepeti pod neonsko lučjo in nabirati zamero do sodobne živinoreje. Kar je še več, sodobna tehnologija gladko omogoča, da bi vse takšne kokoške nesle svoja jajca v domačih gnezdih in nato po elektronski pošti pošiljale svoje žrtve direkt v žrelo nenasitnega malika, ki nam reže skopi kruh. Skratka, brez težav bi se lahko delalo drugače, bolj razumno in humano, vendar se ne, čeprav bi to zagotovo vodilo v manj stresa in bolniških ter na splošno v manj tečnobe. In tega ne zmore razumeti ne štiriletni otrok ne štiridesetletna zmrda, ki mu nihče več ne pritisne čebelice na zapestje.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 13, 28. 03. 2023.
