Danes, ko tole berete, je torek, prvi dan po praznikih, prvi delovni dan novega leta, koledarsko pa tretji dan januarja. Si mislim, da je komu tale torek čisto odveč, lahko bi še malo počakal, mar ne? Verjetno pa se ga vseeno marsikdo veseli! Morda kakšna pridna gospodinja, ki je praznične dni preživela za štedilnikom in s kuhalnico v roki. V želji, da bi bilo družini lepo, in je pri tem povsem pozabila nase. Mene je to neskončno razdajanje že zdavnaj minilo, hvala bogu. Janeku je namreč čisto vseeno za decembrski pomp, in ker nima časovnih predstav, mu je vseeno za polnoč in vse drugo. Še vedno pa tarna zaradi petard, ker se boji detonacij, ki so v tej dolini močnejše in trajajo dlje. Vsaj tako jih midva doživljava. Njegov strah zmanjšajo moje besede: »Policaji bodo vsem pobrali petarde.« Vem, da moje obljube niso čisto poštene. Ampak če bi jaz imela kaj besede pri tem, bi se tako tudi zgodilo.
Zagotovo pa smo se konca tu in tam tudi že prisilnega veseljačenja, neznanskega pritiska potrošništva in predstav o tem, kaj vse moramo kupiti in imeti, kaj pojesti, podariti, da ne govorim o mehurčkih, ki jih menda tudi moramo popiti, bleščavosti in bleščic, voščil in obiskov, kiča in zlaganosti … najbolj razveselili tisti, ki čutimo, da nam to ni lastno! Ker ne potrebujemo nič od tistega, kar drugi mislijo, da bi morali imeti in delati, česa in kako bi se morali veseliti, kako bi morali doživljati in izražati srečnost, četudi iskreno tako ne čutimo.
Ampak ljudje smo socialna bitja in se zelo primerjamo z ljudmi iz našega okolja. Vidimo in zdi se nam, včasih smo celo prepričani, da je drugim ljudem bolje, lepše, da si lahko izpolnijo vse želje, da si lahko vse kupijo, da so zaradi tega srečni. Vsekakor bolj srečni, brezskrbni, veseli … kot smo sami. In drugi bolj osamljeni, nesrečni, v vsakodnevnem pomanjkanju kot mi sami. Zakaj se primerjamo z drugimi ljudmi? Mislim, da nas tudi tako mati narava kliče k premišljevanju, zakaj smo ljudje tako zelo povezani, kar soodvisni in da bi se morali iz tega tudi kaj naučiti.
Česa bi se morali naučiti in kako? Že pri vzgoji malih otrok velja, da jih ne smemo primerjati z vrstniki. Ker si dva človeka na tem svetu nista enaka! Vsak prinese na svet svoj potencial, različne sposobnosti, svoj tempo razvoja. V svojo osebnost nato vgradi nekaj povsem lastnega iz okolja, v katerem živi, razvija različne interese, si oblikuje želje in cilje … Samo njemu lastne. Oblikuje se v individualno bitje, med vsemi drugimi bitji. Če že moramo kaj in kako primerjati, primerjajmo otrokov napredek. Ja, saj vem, potem pa se zgodijo risanke s bleščečimi punčkami in konjički, ki te napadejo že pri vhodu v trgovino. In poskakujejo vsakih pet minut v reklamnih blokih na televiziji. Potem majico dobi sosedova punčka, zato jo želijo, hočejo, morajo imeti vse njene prijateljice. Tako deluje ta svet, ko stopimo v kolesnice neskončnega potrošništva in influencerstva …
Skoraj nemogoče se zdi, da bi se lahko temu uprli. Zdi se, da potrošništvo vedno bolj zagrinja sivo ogrinjalo čez človeštvo. In tisti, ki se temu še vsaj malo upiramo, bomo ostali tam nekje na robu! Ampak nič hudega, jaz poznam ta rob življenja in vidite, še sem živa, hehe. In z roba se je mogoče vrniti v središče.
Morda je zdaj ravno primeren čas (čeprav je vedno pravi), da razmislimo o tem, kaj si zares želimo v novem letu. Tiste obljube sebi o hujšanju, pa o boljši razporeditvi časa (da ga bo vsaj malo ostalo še zase), pa o tem, da s prvim januarjem začnemo vse čisto drugače … se bojim, da ne bo šlo. Povem vam, če hočete preveč, boste kaj kmalu pristali v stari rutini. In zato bo potem razočaranje toliko večje. Tisto »saj nam, kot že tolikokrat, spet ni uspelo«? Le zakaj ne? Ja, zato, ker smo hoteli preveč. Mogoče preveč sprememb, mogoče spremembo v (pre)kratkem času, mogoče nekaj, kar nam ne bo nikoli dosegljivo, pa se zato sploh ne bi smeli odločati.
Kaj pa če bi si letos privoščili samo eno obljubo, takšno, ki nima vrednosti v denarju? In ni odvisna od drugih ljudi.
Celotno kolumno si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023
