Nikakor si ne morem zapomniti pravega imena tistega trga pred Maximarketom, vedno mu rečem Trg revolucije, čeprav je v resnici menda Trg republike. Sramota za Ljubljančanko, res, ampak stvari se premikajo v mojo smer: tisti grdi dolgočasni trg vse bolj zares postaja »trg revolucije«, polje spopada med tistimi, ki vladajo, in onimi, ki se tej vladavini sile, arogance, nesposobnosti, nespodobnosti in korupcije upirajo. In slednji ta trg, naš trg (čeprav grd), občasno zasedejo s kolesi in svojimi telesi, oni prvi pa si ozemlje izborijo z ograjami in policaji.
In se gledajo čez tisto ograjo, včasih je pa ni, a jo še vedno čutijo, ampak vse večkrat se zdi, da je v očeh policajev – policistov hočem reči – vsaj nekaterih policistov videti tiho željo, da bi bili na drugi strani ograje, stran od prepovedanih rogljičkov, osramočenih burekov, položnic z globami. Čeprav je seveda pod vso tisto robokopovsko navlako in v senci vodnega topa težko vedeti zagotovo. Ampak mislim, da bo nekoč kmalu nekdo prestopil tisto ograjo in da bodo šli drugi za njim. Ker mora biti težko, si mislim, stati tam z roko na paralizatorju in vedeti, da so na oni strani tvoji starši, otroci, prijatelji. In da so tisti, ki ukažejo, da jih moraš obmetavati s solzivcem, slabi ljudje, pa čeprav so tvoji šefi.
Dvajsetega oktobra so poslanci sprejeli novelo zakona o organiziranosti in delu v Policiji, trinajstega novembra je zakon začel veljati in nekaj dni pozneje so vsi komandirji policijskih postaj po vsej deželi, vseh 111, pa osem direktorjev policijskih uprav in vsi vodje notranjih organizacijskih enot na GPU prejeli sklepe o prenehanju položaja. In tako kar čez noč niso več tisto, kar so bili prej, ampak samo še vršilci dolžnosti. Do takrat, ko bodo pripravljena pravila, ki bodo določala, kdo se sme prijaviti na do nedavnega njihova delovna mesta. Načelno naj bi bilo za to tri mesece časa, ampak nihče ne ve, ali je to sploh izvedljivo. Po drugi strani pa vsi vemo, kaj je neizrečeni, a edini veljavni pogoj: da si naš. Ve se, čigav. Da ti srce bije na desni. In bo tako Policija postala poslušno orodje ene stranke. In to ostala tudi takrat, ko pride, če pride, nova oblast. Ker vrh, to je jasno, bodo takoj zamenjali, a bo Policija skozinskoz prestreljena z »našimi«. Ni nujno, da bodo sposobni in da bodo kaj omembe vrednega vedeli o policijskem delu. Bodo pa naši.
Kako se boriš proti temu? Oba policijska sindikata napovedujeta ustavno presojo. Že, ampak poznam polže, ki se premikajo hitreje kot ustavno sodišče, in je torej ustavna presoja slaba tolažba pod vladavino ljudi, ki verjamejo v politiko izvršenih dejstev. Vendar obstaja zelo učinkovito orožje, pogum se mu reče. In če je pogumnih več ljudi skupaj, je zmaga neizbežna. Če najdejo pogum, da rečejo ne. Ne, tega ne dovolimo.
In prestopijo ograjo.
Zarja Jana št. 47, 23.11.2021
