Po mesecih negotovosti bo moral velik del slovenskih kakor da samostojnih in kakor da podjetnikov vračati mizerno državno pomoč, ki so jo prejeli v času koronske krize, in čeprav nisem med njimi, me takšne stvari razkurijo do amena; najraje bi zajahal svoj razklopotani bicikel, pograbil kol in se šel po donkihotovsko zaganjat v pisarne sleparskih redno zaposlenih, z dopustom, bolniško in regresom, od raje odtujenih politikantov in birokratov, ki povzročajo tolikšno trpljenje. Kajti za črkami zakonov so utripi src, za paragrafi so usode in marsikaterega espejevskih revežev bo najnovejša med zaušnicami zagotovo pahnila čez rob; psihološke stiske, tesnoba in izgorelost so tako ali tako že del prekarskega vsakdana, na katerega nihče več ne trzne, sedaj pa z različnih strani že slišim za samomore obupanih, nič krivih nič dolžnih posameznikov, ki jih je sistem preprosto prežvečil, jim izpil življenjski sok in jih sedaj kratko malo izpljunil. Tako daleč smo se privlekli s tem krasnim neoliberalizmom, ki menda vsakemu omogoča, da zaživi svoje sanje, obljubljene daljnega leta '91.
Nekdaj, v letih tranzicije, je pojem samostojnega podjetnika označeval vampastega dobrodušnega brkatega mojstra, ki si je v domači garaži uredil po olju in laku smrdečo delavnico z neizogibnim koledarjem nagic na steni in si v njej z lastnimi rokami pošteno služil spodoben kruh; če je bil zadosti sposoben in če je imel zadosti sreče, je dejansko lahko sanjal, da mu bo uspelo tudi kaj velikega, nekateri garači so bili zadosti podjetni, da so se z leti premaknili iz garaže v velike hale in iz skromnih začetkov zgnetli cvetoča družinska podjetja, marsikateri je tudi napraskal dovolj denarja za vikend na morju, vsekakor pa so bile položnice vedno plačane. Skratka, espeji so bili carji, ki so si sami izbrali svojo pot, na kateri je bil uspeh odvisen zgolj od njihovih sposobnosti – ampak to je bilo nekoč. Danes je samostojno podjetništvo v največji meri groteskna karikatura nekdanjega koncepta, tesnobno hlapčevstvo, prekovano v zveneč izraz, s katerim država umetno znižuje brezposelnost in prikriva resnico za tistima dvema črkama s. p. – socialni problem. Slovenija ima že okoli sto tisoč »samostojnih podjetnikov«, med katerimi je na desetine tisoče takih, ki bi po vseh pravilih sodili na zavod za zaposlovanje, pa vendar se iz dneva v dan, iz meseca v mesec mučijo, izgorevajo, iztiskajo vodo iz kamna, da napraskajo za prispevke.
In sedaj jim od ust trgajo še tiste drobtinice, ki jim jih je država naklonila med koronskimi lockdowni, da niso shirali, ampak neoliberalci seveda vedo, da nobeno kosilo ni zastonj – razen za privilegirance, ki ne smrdijo po švicu in obupu. Medtem ko obubožani prekarci s tresočimi se prsti odpirajo odločbe davkarije in doživljajo živčne zlome, se uveljavlja davčna reforma, ki bo znižala dohodnino za najbogatejše, jim oklestila prispevek ter zmanjšala davke na dobiček in direktorske bonuse. Razredni prepad je ločnica, ki se vleče med levo in desno polovico možganov, in to brezno je tako globoko, da ga že ni moč doumeti, kaj šele zasuti. Zdaj pa mi oprostite, grem kričat v blazino.
Zarja Jana, št. 24, 15.6. 2021
