Nekdo je pripomnil, da je pujs, ki je s komunalnim blatom uničil del hoškega Pohorja in ribnike v tamkajšnjem botaničnem vrtu, zamudil odlično priložnost: smrdečo pošiljko bi v resnici moral pripeljati pred parlament. Slabo šalo na stran; upajmo, da kazen za storilca, ko ga najdejo, ne bo spet nižja od vsote, ki jo je s tem zaslužil (ne bi se zgodilo prvič), veljalo pa bi mu naložiti še vzgojno družbeno delo. S čajno žličko naj recimo spraska ostanke strupenega blata s hoških travnikov. Bogve, koliko je imel ta človek v osnovni šoli biologijo, da si je zvrnil vso to nesnago v kozarec. A še bolj upajmo, da se bodo pristojni še pred snegom dogovorili, kdo jo bo – na stroške davkoplačevalcev? – odstranil; ko to pisanje nastaja, torej več kot debel teden pozneje, zadevo še kar preučujejo, medtem pa težke kovine in nevarne bakterije žalobno pronicajo v zemljo. Saj podtalnica je nizko, ne? A o vodi pozneje.
In zakaj pred parlament? Ne ravno vzoren odnos do ljube dežele si sicer delimo tako navadni ljudje kot odločevalci. Po gozdovih, breznih in kjer se »ne vidi«, nenehno vznikajo priročna smetišča (akcije Očistimo Slovenijo ni imelo več smisla ponavljati, saj so se smeti grmadile vnovič in znova), a odgovorni imajo na duši neprimerljivo večje grehe. Pravzaprav imajo v spregi med politiko in umazanim kapitalom na vesti že toliko krajev, kjer so ljudem zastrupili vodo, hrano, zrak in prihodnost, da jih ni več mogoče spraviti v isti stavek.
Prav te dni je Slovenija iz Bruslja prejela tudi za cel šopek okoljskih opominov: še vedno nismo vnesli v svoj pravni red evropske zakonodaje o odpadkih, dol nam visi za ptice (nismo razvrstili posebnih območij za varstvo prostoživečih ptic) in avtohtone rastline (nismo zavarovali okolja pred tujerodnimi invazivnimi vrstami) niti nismo svoje zakonodaje uskladili z evropsko direktivo o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi.
Kemis, Anhovo, Termit, Mežica, Trbovlje, Celje ... Seznam je dolg, raka v Sloveniji daleč največ v Evropi (v zeleni deželi, nenavadno »naključje«), kuverte dišijo bolj kot čista narava in naslednje zlato je pač voda. Medtem ko boste namakali noge v lavorju ali se pražili v Dalmaciji, se bo odvrtelo naslednje poglavje v sagi o razprodaji prihodnosti naših otrok: referendum za vodo. Ne bomo mogli reči, da nismo vedeli, ko se bomo kar nenadoma znašli sredi zagrajenih jezer in plačljivih plaž, ob vaši reki bo plot in ribnik bo postal zabavišče. Pomislite, kako samoumevno je, da greste danes svobodno peš okoli Bohinjskega jezera tik ob vodi. Ni nujno, da bo vedno tako. Že malo čez mejo, severno in zahodno, je narava last tistih, ki imajo denar.
A vsaka pot se začne s prvim korakom in 11. julija bo prvi preizkus naše ozaveščenosti. Res hočemo živeti v svinjaku? Zares in metaforično? Čiščenje se začne na referendumu za vodo. Jaz bom proti. Pa vi?
Potem bo pa že čas za pravo zeleno stranko. Skrajni čas.
