Prejšnji torek, dan OF je bil in bo ostal ne glede na to, kako mu danes krotovičijo uradno ime, so se na ljubljanskem Prešernovem trgu zbrali tisoči. Nekaj minut čez peto, ko se uradni program še ni začel, je bil trg že tako poln, da je množica pljusknila čez in se razlila v sosednje ulice. In sva tako obtičali nekje na izteku Miklošičeve, videli sva malo, slišali še manj, ker tisto gverilsko ozvočenje, ki so ga privlekli organizatorji, ni bilo narejeno za ušesa desetih tisočev, toliko nas je menda bilo, in se je prijateljica usajala, ker nisva slišali govorcev, pa da bi bilo bolje nekje na toplem gledati prenos, je godrnjala. »Saj nisva prišli zato, da bi slišali govore,« sem rekla tečno. Govore si lahko potem prebereš, vedno jih objavijo, in pogledaš posnetke. Da ve, je skesano vzdihnila. In da seveda prideš, magari v dežju in vetru kot tisto popoldne, na tak zbor povedat, da imaš dovolj. Prideš zato, da sporočiš, tukaj sem in dost' mam!
Dovolj vlade, ki se boji otrok in rogljičkov.
Dovolj vlade, ki revidira zgodovino in Robina Hooda, jemlje revnim in daje bogatim.
Dovolj vlade, ki arogantno ignorira odločitve parlamenta in ustavnega sodišča, predvsem pa želje ljudi.
Dovolj vlade, ki sovraži intelektualce in kulturo, bržkone zato, ker ljubi obramboslovce in oklepnike, pa nima dovolj ljubezni za vse, se zdi. Mrzli ljudje, kot je rekel Dragan Petrovec, eden od govornikov.
Dovolj vlade, ki uživa, dokler lahko.
Tole je bilo naše sporočilo tisti deževni torek: odidite. Čas je.
Čeprav je Jani Kovačič pel Revolucija! Ja! Ja! Ja! – ja, to smo dobro slišali, smo poskakovali in peli zraven – si v resnici ne želimo nasilne revolucije. Nočemo ravsanja z robocopi, ki so v svoji žalobni črnini stali na strateških punktih okrog trga in pretežno niso delali zgage, najbrž so šteli, do deset tisoč se dolgo šteje, nočemo biti prisiljeni v to, da pridemo z motorko pred vrata parlamenta. Radi bi, da odidete sami. Čas je.
Sem pozneje prebrala tiste govore, ki jih nisem slišala, vse. In mi je bilo še posebej všeč, ko je Živa Vidmar, ena od govornic, citirala svojega očeta Josipa Vidmarja: »'Izbrali smo si pot časti, ker smo dobro premislili tudi pot sramote.' Si je današnja oblast izbrala pot časti, premislila pot sramote predvsem zdaj, v krizi covida-19?«
Ne verjamem, res ne. In ji bomo zato še naprej prihajali na vrata z isto zahtevo: odidite. Odidite, preden vas odnese revolucija-ja-ja-ja. Ampak v znak dobre volje in poštenih namenov, pa ker vemo, da predsednik vlade malikuje angleščino, čeprav mu ta naklonjenosti ne vrača, niti malo, mu poklanjamo angleško lekcijo za ta teden. Fraza »outstay one's welcome« pomeni ostati predolgo, vztrajati, tudi ko nisi več dobrodošel. Prav to se je namreč primerilo tej vladi in njenemu predsedniku.
Ko spoznajo, da jim je rok uporabe potekel, častni ljudje sami odidejo.
Drugi pa ostanejo in tvitajo.
Zarja Jana št. 18, 4.5.2021
