Ustavno sodišče je s petimi glasovi za in štirimi glasovi proti (kako prepričljivo!) pritrdilo državnemu zboru, da ljudstvo na referendumu ne sme odločati o naložbah v vojsko. Ministrstvo za obrambo torej lahko začne črpati 780 milijonov dodeljenih sredstev, ki jih bo do leta 2026 porabilo za oklepna vozila. Če bi se epidemija končala jutri, nas bo še veliko let bolela glava, saj so nekatere gospodarske panoge sesute. Pa je še ni konec in ne vemo, kdaj jo bo konec. Še dolgo se bomo torej ukvarjali s temami – za dolgotrajno oskrbo nimamo, za oklepnike pa imamo, manjkajo nam zdravniki, medicinske sestre in klinični psihologi …, za oklepnike pa je. In tako naprej.
Seveda je jasno, da mora biti vojska primerno obuta in oblečena, spodobno plačana in da vojakov po 45. letu starosti ne smeš in ne moreš vreči na cesto. Tudi obljuba, da bodo prostovoljci za šestmesečno služenje dobili 3000 evrov nagrade, je seveda v redu. Toda oklepniki? In namigovanja, da bi znova uvedli obvezno služenje vojaškega roka? Pojasnila, da nam opremo predpisujejo mednarodni standardi in predvsem Nato, precejšnjega dela državljanov nikakor ne prepričajo. Kaj je nujno in kaj ni? Ni še dolgo, ko so našim vojakom na tujih misijah razpadali čevlji in so si jih morali sposoditi od tujih kolegov. Se bomo končno pogovorili o tem, kaj si lahko majhna država, kot smo, sploh privošči? Moramo imeti resnično vse, kar imajo veliki, da bo naš državniško-nacionalni ponos na primerni ravni?
Slovenci imamo do vojske vse prej kot absolutno pozitiven odnos. V zgodovini so naši moški služili v tujih armadah, dedka Frana S. Finžgarja so, recimo, leta in leta lovili, da bi ga odgnali na sedemletno služenje v cesarski vojski. Skrival se je v votlini v gozdu, tam je imel celo krojaško delavnico … Prva res naša vojska je bila partizanska, JLA s poveljevanjem v srbščini (čeprav so služili v Sloveniji) pa so fantje bolj ali manj sprejemali kot nujno zlo. Spomnimo se, Slovenci so iskali vse mogoče izgovore, da jim ne bi bilo treba na služenje. Popolnoma drugače kot v Srbiji in ponekod drugod, kjer so se mladeniči skrivali po gozdovih ali pri znancih, če so jih na naboru zavrnili. Kakšna sramota zanje in za družino! Skratka, vojaških genov ravno nimamo. Tudi ko smo imeli svojo naborniško vojsko, so se mnogi odločili za civilno služenje. Tako pač je in s kupovanjem kanonov in oklepnikov tega ne bomo spremenili, prej obratno. In s siljenjem fantov in deklet, naj opravijo svojo vojaško dolžnost do domovine, tudi ne.
Seveda mi lahko očitate babji pogled na zadevo, kar pomeni, da imamo mame, žene in hčere na koncu puškine cevi raje cvet kot bajonet. Vendar tudi kar nekaj strokovno usposobljenih ljudi že leta predlaga fuzijo med policijo in vojsko, kot to poznajo nekatere manjše države. Stroškov bi bilo veliko manj, vodstvo bi bilo enotno, obstoječe kadre bi lahko veliko bolje izkoristili, oprema pa bi bila uporabna v vsakršnih razmerah, ne le za vojaške vaje in morebitno vojno. Ki je s svojimi silami, oprostite, ne moremo dobiti, pa naj nam jo napove kdorkoli.
Zarja Jana, št. 16, 20.4. 2021
