Moja generacija razmišljujočih žensk je bila do 8. marca dokaj nasršena. Čeprav smo imeli polna usta ženskih pravic, je bil ta dan v resnici videti takole: sindikalisti so ženskam nosili nageljne in jih (seveda mlade in lepe) strastno oblizovali, iz službe smo lahko šle nekaj ur prej, v nekaterih podjetjih so organizirali celo osmomarčne zabave, na katerih so dedci otipavali ženske, ko so se dovolj napile, možje pa so v cvetličarni stali v vrsti za šopek, ki ga je bilo treba na ta dan obvezno podariti svoji ženski. Nekakšno valentinovo in materinski dan obenem. Opozorila, kaj vse je v družbi narobe, so se razblinila kmalu po praznovanju. Spomnim se afežejevke Vide Tomšič, ki je kar naprej ponavljala – problemi žensk so tudi problemi moških in vse družbe nasploh. In imela je prav. Razen pri splavu, ki je bil takrat in je še danes izključno ženski greh in (napačna) odločitev, kot da so zanosile s Svetim duhom, se ženski problemi prelivajo tudi na moško stran. Saj ni treba naštevati.
Prejšnji teden se je pobuda za zakonsko spremembo »ja je ja« po dramatičnih vladnih preigravanjih le prebila v parlament. Kako pa, mislite, moški prenašajo, da drugi moški nadlegujejo njihove ženske? Kolega sem vprašala, kako bi kaj reagiral, če bi kakšen nesramnež nadlegoval njegovo hčer, in je takoj odgovoril, da jo bo vpisal na tečaj karateja. Bojim se, da samo to ne bo zadostovalo. Mnoge ženske šele leta po dogajanju, pa naj je šlo za namigovanje in otipavanje ali pa čisto pravo posilstvo, povedo, kaj se jim je zgodilo. Med »zamrznitvijo« se v ženskih glavah odvijajo številne možnosti, kaj se bo zgodilo, če bodo dogajanje prijavile – nihče mi ne bo verjel, družina bo razpadla, nikoli ne bom naredila izpita, iz službe me bodo vrgli, vsi se mi bodo posmehovali, obtoževali me bodo, da sem nadlegovalcu namerno uničila družino in kariero. In moški, ki zlorabljajo, to dobro vedo. Ne bo si drznila, preveč tvega.
Violeta Tomič, intervju z njo je na osrednjih straneh, je dvignila veliko prahu, ko je zapisala, da je šla zaradi tega iz gledališča in da je sovražila kolegice, ki so se prostituirale za dobre vloge. No, tudi ženske znamo biti prasice, tega pač ni mogoče zanikati, vendar gre za nekaj drugega – ženske se ne bi mogle prikopati do bonitete čez posteljo, če jim moški ne bi tega ponujali ali celo zahtevali. Če bi se moški, ki imajo moč in oblast, zavedali, da njihova identiteta ne more biti le kup hormonov in nagonov, ki se ob ženski »upravičeno« vznemirijo, do nesporazumov ne bi moglo priti. Pri tem nam je dokaj jasno, da ne gre le za seks, ampak predvsem za razkazovanje moči, hranjenje ega z ženskim strahom in božanskim občutkom »tu sem jaz gospodar«. Ne pozabimo, da je spolna nedotakljivost v vseh smislih sestavina vsake poklicne etike. In nikar mi ne tečnarite, da je ničelna toleranca do nadlegovanja smrt za normalno zapeljevanja, ker se zelo dobro ve, kaj je kaj.
Ko sem imela dvanajst let, me je začel sosed s spuščenimi hlačami preganjati okrog vogalov, trajalo je kakšni dve leti, dokler nisem v njegove razgaljene genitalije zabrisala nekaj precej ostrega. »Zamrznila« sem do odraslosti, šele takrat sem povedala, kaj je počel – ko je bil že pokojni. V živih slikah sem videla, kaj bi se zgodilo moji in njegovi družini, če bi takrat stegnila jezik. Prvo vprašanje bi bilo – a ti je kaj naredil? Ni, ampak od daleč mi je ponujal lepo obleko in čevlje.
Vidite, zato sem se prejšnji teden, preden sem začela pisati uvodnik, odpravila na upravno enoto overit podpis za Ja je ja. Nekje je treba začeti.
Zarja Jana, št. 9, 2.3. 2021
