Ker zaključujemo redakcijo v petek, seveda ne morem vedeti, ali je ta hip Donald Trump še odhajajoči ali pa je morda že odstavljen odhajajoči predsednik ZDA. In tudi če ga niso odstranili, si ne znam predstavljati, kako bo predal posle novemu predsedniku, slovesnost ima namreč ustaljen protokol, ki si ga radovedno ogleduje ves svet. Bo po vsem cirkusu z »ukradenimi volitvami« Trump ponudil roko Bidnu? Jo bo ta sprejel?
Seveda ne nameravam težiti z ameriškimi zadevami, ker imamo dovolj svojih težav. Upam, da se ne bo našel kakšen veseljak, ki bo skušal primerjati petkove kolesarske proteste z napadom na Kapitol, ki ga je povzročil ameriški predsednik, zdaj pa se čudi, kako so vendar mogli biti napadalci tako nasilni. V bližnji preteklosti pa imamo primerjave, gre seveda za mitinge resnice v razpadajoči Jugi, eden bi se moral dogoditi tudi v Ljubljani, pa so naši policisti sporočili mitingašem, ki so nameravali pripotovati z neštetimi avtobusi, da jih ne bodo spustili čez slovensko mejo. Takrat smo poslušali veliko zmerljivk, tudi to, da preprečujemo demokratične proteste, ampak prišli vseeno niso.
Protestni shodi se med seboj razlikujejo, večina glasno in jasno nasprotuje oblasti, so pa tudi takšni, ki jih organizira kar sama oblast, da bi to ostala še naprej. Miloševič je ščuval množice proti drugače mislečim, Trump je javno pozival Američane, naj razveljavijo volitve, svoj mini nenavaden protestni shod pa smo imeli nedavno tudi v Sloveniji. Ni bil v petek, ampak v četrtek, protestniki so bili izjemno grobi in nasilni, policisti so bili takoj zraven, celo konje so zajahali in vodni top, parkiran v bližini, uporabili. Da ne govorimo o policijskem ministru, ki se je izjemno hitro znašel na okopih. Nenavadno, a ne. In ker je kamera »po nesreči« posnela nasilneža, ki je poškodoval nekaj ljudi, so ga seveda našli. Ni bil kakšen obubožan kulturnik ali razočaran znanstvenik ali študent, kakršne srečujemo na petkovih kolesarjenjih, ampak nogometni navijač in izgrednik z bogato kriminalno kartoteko. Nič še ni znano, kakšne plemenite demokratične ideje so ga gnale, da je skočil na hrbet čepečega policista, podrl snemalcu kamero in razbil obraz fotoreporterju …
Takšni mitingi resnice, ki so se že dogajali tudi pred našimi sodišči, ko se je tam odvijalo »krivosodje«, ne obetajo nič dobrega. Neredko so vaja za državljansko vojno, to vemo iz zgodovine, ki pa ima, žal, to slabo lastnost, da se rada ponavlja.
Več v reviji Zarja Jana, št. 2, 12. 1. 2021
