Kaj nas je naučilo leto 2020, o katerem se že pišejo knjige in se bodo nedvomno snemali filmi? Nesreča prihaja na krilih in odhaja peš, je zapisal francoski razsvetljenec Voltaire, njegov rek je zelo uporaben za kovidno leto, ki je za nami. Virusi sicer nimajo kril, imajo pa nekakšne kavlje, s katerimi se pripnejo na celice in jih okužijo. Doslej niti slutili nismo, kaj vse lahko povzročijo, zmeraj so bili med nami, eni so se jim uspešno izognili, drugi ne. A bili so blagi, nekatere so sicer tudi pokopali, ampak to smo pripisovali smoli. Bolezni, ki so zares množično ubijale, smo že zdavnaj izkoreninili s cepljenjem. So bile res toliko drugačne od kovida in cepiva bolj zanesljiva, kot so danes? O tem bomo še dolgo razpravljali. In mnogi bodo, se bojim, dileme plačali z zdravjem. Ker so se cepili ali ker se niso, kdo ve.
Kaj nas je torej naučilo preteklo leto? Da se ni treba bati atomskih bomb, ki jih sicer imamo toliko, da bi lahko razstrelili dvajset planetov, kot je naš, a si jih nihče ne drzne uporabiti. Tudi vojaško železje, o katerem smo se prepirali lani (saj veste, 780 milijonov za oklepnike), ni kos resnični grožnji, ki grozi človeštvu – to pa so bolezni, ki se širijo tako hitro, kot se premikamo ljudje, in maščevalna narava, ki nas sežiga, utaplja, trese in podira, kar smo zgradili. Proti nevarnostim, ki niso načrtovane, pa naj teoretiki zarot še tako protestirajo, ne moremo skoraj nič. Potresov ne znamo napovedati in proti tornadu, ki drvi proti nam, se ne moremo boriti. Morda smo se naučili nekoliko bolj spoštovati naravo, ki nam je tik pred novim letom še enkrat zažugala s potresom v neposredni bližini.
Narava je skoraj edino, kar nam je prijetnega ostalo med karanteno, in čeprav smo morali nekaj časa celo po gozdovih nositi maske, nam je polepšala dneve, ko ne smemo skoraj nikamor. Med epidemijo smo ugotovili, da potrebujemo zelo malo: ene kavbojke za na vrt, druge za v trgovino, ena bunda za sprehod po mestu, druga za v gozd – vsi drugi kosi iz moje omare so nedotaknjeni. Spet smo začeli pisati pisma, da bi razveselili sorodnike, do katerih ne moremo in ne smemo, in pošiljati pakete z božičnimi keksi in posušenim sadjem. Ugotovili smo, s kom lahko na omejenem prostoru živimo v vsakršnih razmerah, od koga pa se je morda pametno posloviti. Spoznali smo, da je tehnika sicer super, ker veliko dela lahko odpravimo na daljavo, da pa se nevarno oddaljujemo drug od drugega. Samotarji so sicer prišli na svoj račun, družabni ljudje so po eni strani obupani, po drugi pa so hvaležni za stike, ki so jim ostali.
Spoznali pa smo tudi, da ima država velike apetite, da bi odločala v našem imenu tudi takrat, ko za to ni potrebe, da bi nas nadzirala, kaznovala, strašila in nam naprtila krivdo za neuspešen nadzor nad boleznijo. Ker nismo pridni. Zato pač sitnarimo, nergamo, ji gledamo pod prste in se ne damo. Nočemo zdrsniti v Deklino zgodbo, ko bo bolezni konec, kar se žal še ne bo zgodilo tako kmalu. Nesreča odhaja peš, zato – potrpljenje. Ne pa vdaja.
Zarja Jana, št. 1, 5. 1. 2021
