Dovolj! Ne, niso kriva martinovanja, pikniki in žuri. Niso kriva družinska kosila in obiski. Niso krive čikpavze in malice v službi. Niso krivi teoretiki zarot in egoisti, ki ne nosijo mask. Ni kriv narod, pa kakršenkoli že je. V Sloveniji ni odstotek tepcev med splošno populacijo nič kaj bistveno višji kot v drugih evropskih državah – zato pa je očitno nesorazmerno visok med strukturami oblasti. Edina krivda za pustošenje epidemije, o kateri se moramo pogovoriti kot družba, leži na njenem vrhu.
Po prvem valu ni bilo na sistemski ravni narejenega nič takšnega, kar bi preprečilo sedanjo katastrofo. Ni se zagotovilo ustreznega kadra in prostorov za domove za starostnike. Ni se jim priskrbelo hitrih testov za preverjanje vseh, ki pridejo v dom. Ni se zaprlo meje s Hrvaško med turistično sezono, zaradi česar je v dotlej spet zdravo državo vdrlo 165 okužb. Ni se zamejilo širjenja korone iz te populacije, saj se ni vročalo karantenskih odločb, zaradi česar so okuženi hodili in trosili naokoli prekleti mikroorganizem. Ni se zaprlo cerkva ter prepovedalo romanj in birm. Ni se sledilo tokovom virusa, saj so epidemiologi ob njegovem razraščanju izgubili pregled nad stiki; zato se je pavšalno betoniralo morebitne luknje in zaprlo vrtce, šole in malo gospodarstvo ter pognalo v propad na tisoče frizerajev in kafičev. Ni pa se zaprlo industrije, velikih hal in natrpanih pisarn in ni se prelilo izposojenih milijard v neki univerzalni temeljni dohodek, ki bi omogočal ljudem ostajanje doma; tako morajo podplačani in od šefov ustrahovani delavci še vedno hoditi na delo – samo bogvaruj, da se jih zaloti na čikpavzi.
To so dejstva, ne novinarske race, ideologija ali lažne novice. Antimaskarji, pijanci in vikendaši Sloveniji niso nakopali ene najslabših epidemioloških slik v Evropi. V Nemčiji so sekte zanikovalcev korone množično, v stotinah tisočev, na ulicah protestirale proti lockdownom in maskam – pa je glede deleža okužb in žrtev Nemčija za Slovenijo mercedes proti samokolnici. Ne, epidemiološka slika ni odraz naroda, temveč njegove oblasti. Mi nismo krivci, temveč smo žrtve. Mi smo tisti, ki smo utrujeni, prestrašeni in jezni; mi smo tisti, ki imamo starše in stare starše v domovih za starejše; mi vsak dan po ves dan šolamo, zabavamo in tolažimo svoje izgubljene otroke; mi vsak dan po ves dan delamo in ne vemo, ali bomo naslednji mesec še imeli delo. In končno, mi smo tisti, ki smo doslej storili vse, kar se je od nas zahtevalo. Mi nismo problem, mi smo ljudstvo. Zato – dovolj!
Zarja Jana, št. 48, 1. 12. 2020
