Naj povem že kar na začetku – umivam in razkužujem si roke, nosim masko in zelo grdo gledam (pravijo, da znam to zelo učinkovito) ljudi, ki tega ne počnejo tam, kjer je to smiselno. In včasih tudi kaj rečem. Starejši ženski, ki se je, naslonjena na nakupovalni voziček, počasi premikala po trgovini, sem precej očitno pokazala, naj si masko, ki je komaj pokrivala usta, potegne čez nos. »Gospa, ne morem dihat,« je zahlipala in nemudoma sem se ji opravičila. Še isti večer je interpelirani minister Hojs za govorniškim odrom snel svojo masko, češ da ne more govoriti. Nestrpna reakcija v dvorani ga je prisilila, da jo je znova nadel. Pa čeprav je bil dovolj daleč od vseh in čeprav bi morda marsikdo sarkastično pripomnil, da bi bilo dobro, če bi maska zadrževala tudi neprimerne besede, ne le viruse.
Vem, mediji smo kar precej prispevali k zmedi okrog korone, ampak ne čisto po svoji krivdi. Sledili smo pač prav tako zmedeni znanosti in pomladni drami v sosednji Italiji, pravzaprav le v bližnji Lombardiji, saj nekaterih delov države virus sploh ni dosegel. Gibamo se med teorijami zarote in resnično katastrofo, ki nam jo je povzročila maščevalna narava, kot da potresi, poplave in požari niso dovolj. Ponekod, recimo pri nas, smo za povrh še sredi političnih zdrah in precej jasno je, da je virus na strani tistih, ki so na oblasti. Če je ljudstvo preveč nadležno, mu pač lahko prepoveš, da se združuje, uvedeš številne ukrepe, ki zatrejo konkurenco tvoji opciji, na pomembna mesta nastaviš poslušne ljudi, ki da bodo »kos virusni krizi«, čeprav njihova preteklost kaže, da so bili predvsem uspešno polnilci lastnih in strankarskih žepov. Maksima »samo da je naš« se je dramatično dokazala edinole v soboto, ko je namesto oboževanega Rogliča zmagal dotlej malo manj občudovani Pogačar – nacija ni padla v popoln šok, ker je vseeno zmagal naš! Kdo bo zmagal v zadevah okrog korone – razum ali ukrepi, ki malikujejo življenje, tudi ko ni nič več vredno? In zanemarjajo stvarnost zdravih ljudi, od katerih mnogi ne vedo, od česa bodo živeli, s kom naj se sploh že družijo in kako naj razložijo otrokom, da ostarela babica v domu umira sama, ker bi jo lahko kdo od mladih razvratnežev, ki se je zadrževal v restavraciji še po 22. uri, okužil s korono?!
Zdi se, da imamo počasi dovolj poročil, ki jih začenjajo Kacin (zdravstveni minister kot da ne obstaja), epidemiologi in infektologi ter statistike o okuženih brez konteksta – številke brez primerjav so zavajajoče! Virus je med nami, z njim bomo živeli kot z vsemi drugimi, vemo, da se jih morajo eni bolj čuvati kot drugi in vemo tudi, kako. Ne le z razkužili in maskami, ki jih imamo vsi po žepih, ampak predvsem s skrbjo za odpornost in s pametnim druženjem, ki ga potrebujemo vsi, ne le otroci s prevelikimi maskami na obrazkih. Nobenega dodatnega strašenja ne potrebujemo. Hočemo živeti!
Več v reviji Zarja Jana št. 38, 22. 9. 2020
