Najprej sem šla pogledat na koledar – je mogoče, da je že prvi april? Ne. Potem sem pomislila, hecajo se. Ampak ne, zraven je Gospodarska zbornica in oni nimajo smisla za humor. Torej mora biti res. In vam zato lahko svetujem samo tole: če ne znate angleško, hitite, tecite v najbližji jezikovni tečaj. Če se kdaj znajdete v bolnišnici, vam to lahko reši življenje.
Prisežem, najprej se mi je zdelo kot potegavščina, butasto, a ne čisto res: k nam naj bi uvozili več tisoč, od dva do pet menda, filipinskih delavcev – bolniških sester, voznikov, gradbincev, pa kakšno sobarico bomo vzeli, skratka, pretežno kvalificirane in polkvalificirane delavce. Pogoj je, da znajo angleško.
V to rasistično deželo, ki postavlja rezilno žico na mejah, domorodci pa špičijo kole, da nanje nataknejo kakšnega prebežnika, ki bi se po nesreči zataknil pri nas, v to deželo boste uvažali delavce z drugega konca sveta? Z drugačno kulturo, s temnejšo poltjo, resno? NAMERNO jih boste uvažali, resno?
Kratek odgovor na vse to je, ja, prav to nameravajo. Tole je uradna verzija, v vladno-gospodarski delegaciji, ki se je šla v organizaciji GZS pogovarjat na Filipine o gospodarskem sodelovanju, vladnemu delu delegacije menda niso nič namignili o svojem skritem projektu, počakali so, da se je sekretar z ministrstva za gospodarski razvoj napotil domov, preostali pa so se zapodili – puf! – naravnost na filipinsko ministrstvo za delo, češ, nam lahko posodite kakšnih pet tisoč ljudi, da nam bodo delali, naši so v sindikatih, kar naprej tečnarijo zaradi kršenja delavskih pravic in nočejo delati za mizerno plačilo, lahko dobimo vaše? Filipinci so rekli da. Njihovi mediji so novico objavili prej kot naši. Pravzaprav smo za nenadejano božično darilo izvedeli od njih. Naša vlada o tem menda ni vedela ničesar, ministrstvi za delo in za zdravje tudi ne.
Filipinska verzija je malce drugačna, od tam poročajo, da naj bi si Slovenija zelo želela čim prej podpisati dogovor o uvozu filipinskih delavcev, ki se lahko, tako vsaj menijo Filipinci, nadejajo povprečno skoraj 900 evrov plače. Tam delavce radi izvažajo – okrog deset milijonov naj bi jih delalo po svetu – imajo visoko rodnost, mlado prebivalstvo in denar, ki ga ekonomski izseljenci pošiljajo domov, je pomemben vir dohodka za državno blagajno. Junija so tudi hrvaški časopisi veliko pisali o uvozu Filipincev, oni bi jih radostno vzeli deset tisoč, ker bi bili zanje, samo zanje, Filipinci menda pripravljeni delati že za 450 evrov na mesec, pa še fino bi se jim zdelo, pravzaprav bi menili, da jim je pregovorna sekirica padla v zelo konkreten med, saj Filipincem na Bližnjem vzhodu, tam jih tudi veliko dela, menda plačujejo manj kot 400 evrov na mesec. Pri nas jim bodo dali pa 900 evrov?
Ne verjamem, da bomo res začeli uvažati Filipince. Se mi pa zdi – tule ne morem uporabiti besed, ki bi jih v resnici rada, ampak recimo takole – pokvarjeno uvažati tuje delavce zato, da ti ni treba pošteno plačevati domačih. Kajti za tole v resnici gre: poskušajo si uvoziti sužnje brez znanja jezika, brez zavedanja o lastnih pravicah, nezahtevne, ponižne, izgubljene daleč od doma, da bi znižali ceno dela. Če ti nočeš delati za majhen denar, bo pa kakšen Filipinec. Ne gre za pomanjkanje delovne sile, te imajo dovolj vsi tisti, ki so jo pripravljeni pošteno plačati. Gre za pohlep.
Pohlep se mi je včasih zdel precej neškodljiv greh, nekomu pač veliko pomeni preštevanje novcev v banki, pa naj ima veselje. Kar je bilo naivno, zadnja leta namreč spoznavam, kaj pohlep v resnici pomeni, kaj je za tistimi novci v banki: pripravljenost vse povoziti, vse poteptati, nagnjenost h kolektivnemu omedlevanju po hodnikih Gospodarske zbornice, kadar kdo omeni višanje minimalne plače, in iskreno prepričanje, da imaš do tega pravico. Da ni nič hudega, če morajo tvoji zaposleni hoditi po pakete s hrano k dobrodelnim organizacijam. Tak je pač naravni red stvari. Pohlep je, kot pravi rek, kot bi poskušal napolniti skodelico z luknjo na dnu, nikoli ne bo polna. Pohlep je, če se greš čisto resno pogovarjat na drugo celino, no ja, otoke, da bi si od tam pripeljal poceni delovno silo. Pohlep je, če si na zunaj videti kot čisto normalen človek, v svoji notranjosti si pa gospodarskazbornica.
Zarja/Jana št. 45, 4.11.2019
