Gospodarska rast je nezdružljiva s sonaravnim razvojem človeštva. Prav tako, kot je izraz »trajnostni razvoj« nastal kot gnil kompromis med politiko in zaskrbljenimi okoljevarstveniki, je tudi »zelena rast« le umazana prevara, ki naj ohrani nedotaknjeno dogmo o neomejeni gospodarski rasti. Tisto, kar človeštvo resnično potrebuje za preživetja, sta sonaravni razvoj in ničelna gospodarska rast. Toda globalna elita ima cilj, da se nič ne spremeni, in pri tem uporablja laži ter vojaško moč. Vojska pa je na svetu le zato, da ščiti ekonomske interese elite.
Rešitev se skriva v ničelni gospodarski rasti
Kenneth Boulding (1910–1993), ekonomist, filozof in mirovnik, pisec več kot trideset knjig, je v svojem znamenitem eseju »The Economics of the Coming Spaceship Earth« že leta 1966 opozoril, da mora ekonomski sistem človeka postati sestavni del ekološkega sistema planeta, ki je omejen po virih. Svoje opozorilo je slikovito ponazoril z mislijo: »Da bi verjel v neomejeno rast na končnem planetu, moraš biti bodisi norec bodisi ekonomist!« Njegov pogled na svet je temeljil na sistemski teoriji in uvedel pojem ekodinamike globalne družbe. Na žalost so njegova pronicljiva razmišljanja danes bolj ali manj pozabljena. Prav tako, kot je pozabljena zamisel, ki jo je že sredi 19. stoletja razvil John Stuart Mill o ničelni gospodarski rasti. Vendar je prav ničelna gospodarska rast ključ do reševanja vseh problemov preživetja človeštva. Neposredno zmanjšanje proizvodnje in potrošnje, ki bo hudo omajalo moč globalnih elit, bo hkrati bistveno izboljšalo kakovost življenja ljudi, predvsem pa zagotovilo njihovo varnejšo prihodnost. Prav iz tega razloga se globalne elite bojijo nujnih sprememb gospodarskega sistema kot hudič žegnane vode. In prav zato so se obesile zgolj na peklenski CO2, katerega zmanjšanje bi kot deus ex machina rešilo vse tegobe sodobnega sveta. Toda mladi so odprli še druge velike probleme, kar povzroča nočno moro bankirjem.
Bodimo pozorni, kdo financira nove ideje
Sedanje gibanje mladih je na moč podobno množičnemu uporu mladine v 60. letih z geslom »Hočemo nemogoče«. Takratna oblast je politično ost gibanja absorbirala ter ga s tem nevtralizirala, in po enakih načelih deluje danes, le da so načini spremenjeni. Danes so vsi problemi sveta predstavljeni kot posledica klimatskih sprememb, natančneje povečane koncentracije CO2. Pod preprogo grozeče klimatske katastrofe pometajo vse, od izumiranja biotske pestrosti in umiranja čebel, izginjanja gozdov, tanjšanja ozonske plasti, problemov svetovne lakote ter neenakosti med ljudmi, suš in poplav, do migracij in vzpona populistov. Dvig CO2 pojasni vse! Samo še ta prekleti CO2 rešimo in bo svet kot rajski vrt! Niti besede ni slišati o spremembi ekonomskega sistema, ki temelji na dogmi o neomejeni rasti. Kot kamuflaža se tvorijo nove besedne skovanke, kot so »zelena rast«, »krožno gospodarstvo«, skratka gromoglasni »Green New Deal«. V tem kontekstu se postavlja resno vprašanje, kakšni interesi se skrivajo za na videz človekoljubnimi motivi?
Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 15. 10. 2019
