Piše: Vasja Jager
Najprej je prišel šus, tisto prijetno šumenje, ki ti napolni možgane, da se stresejo, izženejo utrujenost in entuziastično preskočijo v višjo prestavo. Sledil je prijeten občutek izpolnjenosti, ko se je težka gmota končno ustalila v želodcu; zevajoča luknja v prsih je izginila. Nakar se je izpolnjenost spremenila v obteženost in končno v slabost. Zalil me je pot, refleks bruhanja je postal nevzdržen. In potem je prišel sram. Posral sem ga, spet. Z gnusom sem zmečkal prazen ovitek polkilske milke.
Da sem zasvojen s sladkarijami, vem že od malega. Vedno, kadar me kaj stisne, se spremenim v neverjetnega Hulka, ki v besu trga obleko s sebe, gleda z belim in prevrača vse vogale sveta v iskanju cukra. Rekli boste, pa saj ni nič takega, pač neškodljiva pregreha, lahko bi bilo dosti slabše. Lahko bi bilo, drži. Ampak tudi to še zdaleč ni nedolžno. Res ne gre za zasvojenost, zaradi katere bi zapravljal nezaslišane denarje, se valjal po obcestnih grabnih ali zganjal nasilje nad svojimi bližnjimi. Gre pa vendarle za zasvojenost in vsaka zasvojenost je hudičev prdec v obraz. Zadeva je dejansko nevarna; to sem spoznal že, ko sem na faksu za nekaj časa povsem črtal sladkarije, pa sem se potem v Nami pred polico s čokolado tresel kot šiba, zvečer pa sanjal, da plavam v nutelli. Odtlej se mi nobena odvisnost ne zdi več smešna, tudi ta ne. Kajti gre za beg, četudi banalen, pred neprijetnimi platmi življenja, ponesrečen poskus polnjenja notranje praznine s substanco, ki dokazano zasvoji in škodi zdravju. In kot pri vsaki zasvojenosti tudi v tem primeru vrhuncu po šusu kmalu sledi padec v obžalovanje in sramoto. Jaz sem se zadnjič po demoliranju tiste uboge milke v vseh pogledih počutil kot pravo pravcato prase in povem vam, res ni fajn.
Resnica je, da je vsaka skrajnost skrajno slaba in da lahko vsaka reč vodi v odvisnost. Utesnjeni, panični um sodobnega človeka pač zagrabi čisto vsak način, da pobegne iz te doline solz. Človek je lahko odvisen od vsega, kar lahko pribije, od drog, alkohola, čikov, tablet, računalnika in družbenih omrežij, od seksa, športa, dela, iskanja razsvetljenja, nažiranja, stradanja ... Vse, kar vsaj malo ublaži napetost in ponudi neki občutek vrednosti, vse, kar zagrabi izžete možgane in jih zabriše ob lobanjo, da iztisne še zadnje kapljice odrešilnega dopamina, pride prav. Mene je tega strah; dovolj imam. Življenje ima še druge okuse kot le sladko in čas je, da dokončno sprejmem tudi njih.
Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 15. 10. 2019
