Piše: Bojan Krajnc

Kot nož v srce je zarezala novica, da so si v dobrodelni akciji »Družinam prijazna država« kožo spet rešili Jankovićevi iz Ljubljane. V postopku poenostavljene prisilne poravnave so že drugič spretno premagali vse, ki jim dolgujejo denar. Kako je to mogoče, se sprašujejo preostale družine, ki so prav tako sodelovale v raznih akcijah odpisa dolgov, a jim kaj več od rubeža ali osebnega stečaja ni uspelo iztržiti. V čem je torej skrivnost uspeha družine Janković? V nasprotju z večino drugih si lahko privoščijo dobro plačane odvetnike in svetovalce, ki poskrbijo za taktiko, strategijo in luknje v zakonu. Jankovićem dejansko ostane samo to, da si pred kamero nadenejo tisti prepoznavni nasmešek za milijon dolarjev, ki nasprotnika hkrati razoroži in razjezi. Med prvimi so se oglasili Kanglerjevi iz okolice Maribora in se ogorčeno spraševali, »kako lahko nekomu odpišejo 29 milijonov našega denarja«? Gošnikovi iz Velenja so celo izračunali, da bo njihov dedek s 600 evri pokojnine podvig družine Janković odplačeval še dobrih 4000 tisoč let. Seveda nič od tega ni res, saj ne gre za »naš« denar. Milijoni so izpuhteli v krogu zasebnih bank in podjetij. O »našem denarju« bomo govorili šele takrat, ko bo »družinam prijazna država« Jankovićevim odpisala še davčni dolg, ki znaša nekaj milijonov evrov. A bojim se, da drugorazredni takrat ne bodo ostali zgolj pri besedah, demagogiji in pozivu k linču.

Blatni dol

Ste se kdaj vprašali, kje konča vaše blato? Velika verjetnost je, da nekje v okolici Budimpešte, kjer ga skladiščijo v dveh opuščenih rudnikih. A ne več dolgo. Madžarska, ena največjih evropskih greznic, spet zapira meje, tokrat za človeške iztrebke iz Italije, Hrvaške in Slovenije. Kljub temu da gre za donosen posel, ki ga vodijo Orbanovi ljudje, nimajo namena postati največje evropsko stranišče. Za podobo države to ni najbolj prijetno. Prav je, da vsaka država poskrbi za svoj drek. Slovenci ga dnevno naserjemo za več kot sto ton, največ v jutranjih konicah. Lepo ga odplaknemo in nočemo imeti nič z njim. Rit nam je doslej reševala avstrijska korporacija, za manjši del izvoza pa zadnje čase poskrbi trgovec, ki je sicer bolj znan po uvozu banan. Kam bomo spravili lastno blato? Po izkušnjah z jedrskimi odpadki, migrantskimi centri in komunami za odvisnike bomo težko našli kakšno odročno skladišče. Slej ko prej se bodo pojavili transparenti z napisi »tujega nočemo, svojega ne damo«!

Blokiraj me nežno

Janez Janša že nekaj let na Twitterju kaže svoj pravi obraz demokrata. Sledilce, ki mu niso všeč (in teh ni malo), preprosto odpiše, blokira. »Block« je sicer zelo uporabna funkcija, če se želiš znebiti idiotov, ki širijo sovražni govor, a za politika, ki zagovarja popolno svobodo govora, je to skrajno nenavadno. Mene, recimo, je blokiral zato, ker sem mu napisal, da bi lahko neznanega dne na neznan način postavili spomenik neznanemu junaku na neznanem kraju. Odpikal je vse, ki pišejo Kučana z veliko začetnico. In ustvaril svoj svet, mehurček, v katerem mu ploskajo, lajkajo in se klanjajo, napravil je skupnost, ki z grobim jezikom žali, širi laži in nestrpnost. Ko ga je prejšnji teden blokiral Marjan Šarec, je njegovo spletno kraljestvo pričakovano udarilo po komedijantu s šestimi popravci. Če bi se politiki z javnimi profili res hoteli znebiti drug drugega, bi se brez velikih besed lahko tudi zgolj in samo utišali. Funkcija »mute« je bolj humana, saj sledilec sploh ne ve, da je izločen. In česar ne veš, običajno ne boli. 

Šah mat

Predsednik vlade je to poletje igral šah. Najprej je zmagal v zverinskem boju z Marjanom Podobnikom, nato pa izgubil proti sicilijanski obrambi Boruta Jamnika. V partiji z belim Podobnikom je imel težave s kmeti: zaradi medlega začetka jih je nekaj izgubil že v sami otvoritvi. Ko je nasprotnik začel resno groziti z lovci, mu je vrnil s konjem. Podobnik je to vzel preveč osebno, še naprej je napadal s kmeti, vneto branil svojo trdnjavo, ob tem pa zanemaril razvoj preostalih figur. To je Šarec hitro izkoristil in prevzel nadzor nad šahovnico. V igri s črnim Jamnikom je začel zelo napadalno, najprej z obema skakačema ogrozil njegovo trdnjavo, a potem storil usodno napako: da bi rešil konja, je s kraljem brutalno napadel damo. Nasprotnik je hitro aktiviral tekača, ta pa je udaril z vsemi topovi in Šarcu ni preostalo drugega, kot da žrtvuje Kralja.

Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 37, 10-9-2019