Čebelam in čmrljem prepuščam živo mejo iz sivke in jo potrgam šele takrat, ko je vsa rjava in popolnoma odcvetela. Žab ne preganjam iz miniaturne fontane, ker mi v zahvalo pospravijo polže z vrta. Martinčkom je dovoljeno švigati po tleh in stenah, ker mimogrede pohrustajo komarje in preostali mrčes. Le s ptiči se ne morem sporazumeti, da bi mi kdaj pustili kakšno češnjo, murvo ali figo. Pozobljejo čisto vse, kar zori, tudi mreže kaj dosti ne pomagajo. Da ne govorim o polhih, ki mi jeseni, čepe na latniku, mečejo grozdne lupine na glavo. Še nobena zanesljiva metoda jih ni odgnala, pasti pa so prepovedane, ker so zaščiteni.
Potem se je začela okrog hiše klatiti lisica, sosed je umiral od smeha, ko jo je opazoval, kako po vrtu prenaša moj copat, srne se tako ali tako podnevi sprehajajo po vasi in si na vrtovih privoščijo blitvo pa vrtnične popke, nekega jutra sem videla, kako čez cesto maršira kolona divjih prašičev. Naštela sem jih 25. Ups, to pa ni več hec. Če bi katero od svinj, za vsako je korakalo nekaj mladičkov, kaj vznemirilo, recimo jaz, bi lahko bila zelo nasilna, celo ubijalska. Pred leti nas je presenetil tudi medved, čeprav jih na našem območju ni. Ljubitelji prostoživečih živali trdijo, da smo sami krivi za invazijo divjih živali, ker jim posegamo v življenjski prostor. Na našem hribu je stvar drugačna – pred tremi desetletji živali niso prihajale v vas, zdaj pa so bližnja srečanja pogosta, čeprav se ni vmes nič spremenilo. Lahko bi rekli, da one posegajo v naš življenjski prostor. In namesto da bi se one bale nas, se mi bojimo njih. Čisto zares. Prijateljico, ki živi pod Kureščkom, sem vprašala, ali rastejo gobe. Ne vem, je rekla, že leta si ne upajo v gozd zaradi medvedov. Pa jih kdaj vidijo? Seveda, kar naprej, pred kratkim je sosedom eden razdejal čebelnjak.
Interventni zakon o odstrelu 200 medvedov in 12 volkov buri duhove. Kmetje mislijo, da je število premajhno in »odvzem iz narave« prepočasen, nekatere nevladne organizacije, zaščitnice živali, pa bi rade z ustavno presojo odstrel preprečile s pojasnilom, da niso proti, ampak naj zveri streljajo tam, kjer zares delajo škodo. In naj si seveda kmetje postavijo visoke ograje, nabavijo pastirske pse in kar sami stražijo svoje pašnike, če že vdirajo na območje divjih živali. Vdirajo? Pravzaprav smo edina država v Evropi, kjer se gozd širi, kar 60 odstotkov površin pokriva. Večina Slovencev torej živi ob gozdovih, doslej smo nekako živeli z divjimi živalmi, zdaj pa ne znamo več?
Več v reviji Zarja/Jana št. 30, 23. 7. 2019.
