Marsikdaj me marsikaj razkuri. Namesto z imenom in priimkom bi se podpisala kot »zaskrbljena«, »skupina« ali kar »iniciativa«, vse deluje. In bi naložila, da bi se kar kadilo. Kdo mi pa kaj more?!
Anonimke so priročna reč. So kriterij veljave. Domala vsi naši pomembneži so jih že bili deležni. Same barabe in lopovi, vam povem. Eni so kradli orožje, drugi dobro plačane funkcije, tretji so si mehko postlali po mandatih, četrti maltretirajo podrejene, peti so pijanci, šesti ga ne morejo obdržati v hlačah, sedmi svojim otrokom urejajo službe in tako dalje in tako naprej. Vse je zapisano v anonimkah. In jaz sem bila dolgo prepričana, da so te alfa in omega samo na Balkanu in da jih v belem, razsvetljenem svetu mečejo v smeti.
Zdaj, ko sta pred senatom eminentnih evropskih pravnikov zaradi anonimk padla dva naša zelo ugledna sodnika, Miro Prek in Marko Pavliha, sem šele dojela. Anonimke so preprosto preveč uporabne, da bi jih metali v smeti. Priročne so za pisca in za tistega, ki so mu poslane. Super so. Če bi se – v primeru naših sodnikov – ugledni senat moral soočiti z argumenti in dokazi o neprimernosti kandidatov, bi se lahko celo branila, če gre za anonimko, se nista mogla. Ni soočenja, ni strokovne presoje, ni dokazovanja. Vse, kar piše, je lahko res. In ker ne vemo, je kriv, neprimeren, zavrnjen.
Tak je danes očitno tudi pravni standard. Anonimno je zakon.
Številke za anonimne klice imata policija in carina. Na anonimne dopise se odzivajo inšpektorji, zaradi anonimk so na nogah šole in celotni šolski sistem. Papir vse prenese. Piscu se ni treba izpostavljati. Tudi če je vse izmišljeno, se bo žrtve pljunek držal leta in leta. Anonimke so postale vsega zaupanja in upoštevanja vreden argument. Dokument. Razumete? Priznam, da sem zgrožena. Z brezmejnim upoštevanjem anonimk je ovaduštvo postalo spoštovano. Zmerljivke »špec kahla« ni več.
Princip se je zelo razpasel. Ste tudi vi opazili, da vedno več ljudi, ki nekomu nekaj hočejo, a nimajo jajc, da bi se z njim soočili, piše anonimke? Pred kamerami in mikrofoni nastopajo brez imena, obraza, celo brez svojega glasu. Zakriti so tisti, ki imajo kaj slabega povedati o svojih šefih, svojih zdravnikih, starši, ki niso zadovoljni s šolo ali učiteljem, zakrita je bila tudi brezposelna mama – rekla je, da ima visoko izobrazbo –, ki ni obvestila šole, da nima denarja za položnice, in ji je obvestilo o visokem dolgu morala domov prinesti zgrožena najstnica. Je pa ta mama o tem, kako so z njuno stisko v šoli obremenili njenega otroka, brez zadržkov obvestila celotno slovensko javnost. A v nasprotju z »grešno« šolo in ravnateljem ostala anonimna.
Več v reviji Zarja št. 26, 24. 6. 2019.
