Raje se bomo pod zorečo češnjo pahljali s kostanjevimi listi, kot pa da zmrzujemo, smo rekli in določili majsko soboto, ko naj bi se na naš vrt zgrnilo krdelo sorodnikov in prijateljev. Ampak za vsak slučaj je cenjeni soprog kar pri priči, torej še aprila, očistil žar. Da ne bo takrat, ko ga bomo prižgali, smrdel po čistilih.
Potem je scalo, scalo in še enkrat scalo. Krščenduš, je preklinjal cenjeni soprog, ves svet ječi in hlipa zaradi podnebnih sprememb, ki bodo scvrle naš planet, samo na našem vrtu je posajena solata zaradi mraza vsak dan manjša. O kakšnih zorečih češnjah niti sledu, o gnijočih pa. Prestavimo piknik, sem vzdihnila. Nič ne bomo prestavljali, je zarohnel. Meso je v hladilniku, zelenjava tudi, ni vrag, da ne bo posijal kakšen žarek. Če smo februarja pili kavo na vrtu, bomo pa menda tudi majski piknik zdržali na prostem, je godrnjal in še enkrat očistil zarjaveli žar. Gostje so sicer nekaj klicarili in tarnali, da imajo virozo, med njimi je bilo nekaj duhovitežev, ki so sumili, da imajo ošpice, ampak cenjeni soprog se ni pustil pretentati. Piknik bo in amen.
In je bil. Od velikih sončnikov, ki smo jih razpostavili po vrtu, je kapljalo, gostje so se stiskali pod njimi, če sem prav videla, so se združevali po politični, verski in socialni pripadnosti, vegetarijanci in vegani pa so se tiščali pod napuščem od drvarnice, da jih ne bi dosegel vonj po čevapčičih. Po garderobi sem pobrala jopiče, jope in plašče ter jih razdelila med tresoče se piknikovce. Kaj so pa mislili, da je pomlad, lahko bi se malo primerneje oblekli, sem si godrnjala v brk. Po hribih okrog nas je sneg skoraj do nižin, oni pa v nekakšnih majicah in srajcah. Na piknik pač ne greš v smučarski opremi, se je opravičeval mladenič, ki je s hvaležnostjo pograbil babičin plet. A dolgih gat pa nimate nobenih pri hiši, se je usajal svak, ki bi raje kot na piknik šel na nogometno tekmo, tako da je že prišel nataknjen. Jaz imam smučarske, je rekel sin in jih prinesel. Nataknil si jih je kar na kavbojke. In se oziral naokoli, ali se bo kdo drznil smejati. Ker bi potem lahko protestno zapustil prizorišče in ujel drugi polčas. A ga ni nihče niti pogledal. Čakali so na preklemanske čevapčiče, da bi si vsaj malo pogreli roke. Tudi rokavic ni namreč nihče vzel s seboj. Kakšni neprevidneži.
Več v reviji Zarja št. 21, 21. 5. 2019.
