Gasilci, policisti, reševalci in humanitarni delavci so ga gasili s tako vnemo in tako organizirano, da jim lahko v imenu premnogih stanovalcev samo iskreno čestitam! Živim v sosednjem bloku in se mi ni zgodilo nič, težave ima pa moja psička, zato vas prosim za hiter odgovor, če je mogoče. Med požarom, ki je izbruhnil na vrhu štirinajstice, sva že spali. Zbudil naju je hrup ljudi in vozil. Do štirih zjutraj smo bili vsi, tisti iz prizadetega bloka in preostali iz sosednjih blokov, pokonci. Sama sem pomagala sosedom z vodo, s čajem, piškoti in starimi nogavicami ter staro jopico, trem sem ponudila svoje stranišče, nekatere pa sem poskušala tolažiti in pomiriti. Vso to zmešnjavo je seveda spremljala tudi moja psička, med dogajanjem je bila živahna in vznemirjena (verjetno zaradi ljudi), zdaj pa se boji sprehodov, čeprav je vse že potihnilo. To je tako očitno, da me je postalo strah zanjo. Ko ji pokažem povodec, se umakne pod kuhinjsko mizo, čeprav vem, da jo tišči lulat. Kaj ji je? Vem, da se ni opekla in ni bolna, in lahko prisežem, da nikoli ni imela nikakršnih težav z našo okolico. Te dni pospravljajo ožganine, ampak te je niti malo ne zanimajo, tako da mi res ni nič več jasno. Lahko sploh kaj naredim zanjo? Avta nimam, da bi jo lahko vozila drugam. Še enkrat prosim, če mi lahko odgovorite »preko vrste«, ker sem zelo zaskrbljena zaradi nje. Res ni taka, kot jo poznam. Je igriva, ampak ne tako, kot je bila. Tudi ješča ni, kakor je bila. Resna je, a noče biti sama. Je zaradi požara in vseh teh ljudi utrpela čustveni stres?
Jolanda G.
Pismo, na katero sem vam odgovorila po e-pošti, zdaj objavljamo tudi v reviji Zarja. V pripetljaju ste nam mimogrede navedli veliko čudovitega – varen in lep občutek, da je pohvalno reševanje logistično zahtevnega zalogaja, ki so ga opravljali policisti, gasilci, reševalci in humanitarci, še lepši občutek pa ste pričarali z navedbo, da je skupnost prebivalcev med požarom delovala solidarno in aktivno, vključno z vami in vašo psičko. Problem, ki ga ta ima, lahko razumete kot preprost in logičen. Sčasoma bo izzvenel, dotlej pa boste morali biti razumevajoči in potrpežljivi. Večji požar je primerljiv s poplavo in potresom, tovrstnim katastrofam pa se vse živali poskušajo izogniti s pobegom ali z iskanjem skrivališč. Psi odlično vohajo, veter in gasilske cevi pa so med požarom raznašali v okolje dim in drobne delce mokrih ožganin, ti so padli tudi na steze in travnate površine, po katerih se je psička vajena sprehajati. Zaradi ostankov požara na teh površinah je vznemirjena in taka bo, dokler sledi požara ne bo vpila zemlja oziroma jih ne bo razredčilo in zabrisalo pisano vreme oziroma dež, sonce in veter. V bližini prizadetega bloka je na tleh mnogo toksičnih ostankov, ki so nevarni za vdihavanje. Ko boste psičko peljali ven, se čim prej oddaljite od požarnih odpadkov, če psička ne bo hotela ostati zunaj, pa se brez pripomb odpravite domov. Tudi pri vas doma so ostanki dima in mikrodelcev ožganin, zato ne bo odveč, če zamenjate zavese, prte in posteljnino ter prekrijete sedežno garnituro. Psičko, ki ima v svoji dlaki prav tako kakor vi na laseh in v oblačilih ostanke prahu in ožganin, čim prej temeljito umijte. Kar zadeva čustveno preobčutljivost –zaradi dogodka ste ta trenutek bolj kot psička pod vtisom vi. Na psičko nevede prenašate svojo napetost, strah, stisko in žalost, ker pa psi ne tolažijo drug drugega na enak način kot ljudje, se vaša psička na vas odziva z izogibanjem. Napolnite si baterije in poiščite kaj lepega zase, ob čemer boste začutili to čudo, ki se mu reče življenje. Ko boste »nazaj«, bo psička spet takšna, kakršno poznate. In na koncu – hvala vam in vsem sostanovalcem za vso nesebično pomoč štirinajstičanom!
Več v reviji Zarja št. 18, 30. 4. 2019.
