Naslednja epizoda: Ups, je, ampak ne iz tiste goljufive klavnice, ki je meso bolnih krav prodajala kot vrhunsko (a seveda prav nobenega zagotovila, da klavnice, iz katerih smo mi dobili meso, ne ravnajo enako).
V naslednjem nadaljevanju smo pa potem izvedeli, še en ups, tako rekoč dvojni ups, da smo uvažali tudi meso iz TISTE klavnice. Od tistih krav, ki bi morale na bolniško, pa so končale v slovenskih mesnicah.
Po drugi strani imamo pri nas trgovske verige, ki v svojih oglasih zanosno jezdijo na besedah »naše«, »domače« in »slovensko«. To, bogovom dobre hrane bodi potoženo, so prav tisti trgovci, ki zdaj grozijo, da bo na njihovih prodajnih policah odslej manj prostora za slovenske dobavitelje. In več, predvidevamo, za uvožene goljufe. Zakaj? Štiri usodne besede: novela zakona o kmetijstvu.
Okrog nje so se lani bíle krvave bitke, ki jih je javnost nekako prezrla. Novela, večinoma že usklajena z evropsko direktivo, ki naj bi jo sprejeli do letošnjega aprila, je diskretno in komaj zaznavno začela veljati prvega januarja letos. Tisto, kar naj bi bilo v njej sporno, je pa tole: poskuša vzpostaviti pravičnejše odnose v verigi oskrbe s hrano, kjer so med pridelovalci, predelovalci in trgovci slednji najmočnejši člen in so svojo moč izrabljali za to, da so z izsiljevalskimi zahtevami davili prve in druge. Novela identificira triindvajset nepoštenih ravnanj, ki jih izrecno prepoveduje, in za kršitve določa tudi krepke kazni, do 0,25 odstotka letnega prometa kršitelja, pa od pet do deset tisoč evrov za odgovorno osebo. Po novem trgovci ne smejo več delati že dodobra uveljavljenih lumparij, pardon, poslovnih praks, kot je (na primer) zaračunavanje povračila za postavitev izdelkov na police, zaračunavanje prispevka za preureditev prodajnih mest ali skladiščnih zmogljivosti, kupovanje blaga po akcijskih cenah in potem prodajanje istega blaga po običajnih in izrazito neakcijskih …, takih stvari. Pušeljcu trgovskih podjetij – med njimi so Mercator, Tuš, Petrol, OMV Slovenija – se je to zdelo tako zelo krivično, da so zakon poslali v ustavno presojo in zahtevali, da se njegovo izvajanje zadrži. Vlada pravi, da z zakonom ni nič narobe, in sodišču predlaga, naj pobudo ljubiteljev našega, domačega in slovenskega (eden od argumentov trgovcev je, da bo ta zakon škodoval slovenskim dobaviteljem, ne navajajo pa, kako, zakaj in v katerem vzporednem vesolju) zavrže. Ustavno sodišče je obljubilo, da bo zadevo obravnavalo prednostno, pričakujejo pa, da bo počakalo na sprejem evropske direktive, kar se bo zgodilo najpozneje do aprila. Zakon se do razsodbe izvaja.
Slovenski trgovci imajo kronično alergijo na vse, kar skuša obrzdati njihove poslovne prakse. Leta 2011 je tedanji minister za kmetijstvo Dejan Židan izsilil kodeks dobrih poslovnih praks in s stisnjenimi zobmi so ga podpisali vsi členi oskrbovalne verige, čeprav je predsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič že takrat jasnovidno predvidel, da kodeks ne bo rešil prav ničesar, saj ne vsebuje nobenih zavez (v prvotnem besedilu je vseboval sankcije, pa so trgovci seveda dosegli, da so v poznejših inačicah izpuhtele). Takole je prerokoval: »Trgovec bo še naprej stiskal za vrat živilca, živilec pa kmeta. To je tako kot v naravi: volku ni nikoli nerodno ovce požreti.« In je imel, se je pokazalo, popolnoma prav.
Več v reviji Zarja št. 6, 5. 2. 2019.
