Čeprav sem z vsem srcem proti vsakršnemu nasilju nad komerkoli, me te dni prevevajo mešani občutki, ki se začenjajo kar pri mojem cehu. Je dolžnost novinarjev, da raziskujemo, opozarjamo in komentiramo, ali pa smemo že kar soditi in obsoditi? Je dolžnost urednikov, da odmerijo ravno prav prostora in primernih besed, ko gre za odmevno dogajanje, ali pa praviloma pretehtajo gledanost, poslušanost in branost? Ni pomembno, ali je res, samo da vzbuja pozornost. Zadnje dni smo bili priča marsičemu, od umirjenih poročil in komentarjev do bombastičnih obtoževanj in namigovanj, čemur se ni izognila niti javna televizija. Četrtkova Tarča je bila podobna peki ministra na žaru, že na začetku je bilo slišati, da je s predstavnikom njegove stranke v nekakšnem sorodu in kdaj bo odstopil oziroma zakaj ni. Kljub sugestivnim trditvam je vendarle povedal, kar je nameraval, da je torej neizprosen do sebe in do drugih, no, tudi glas kdaj povzdigne in tudi inštrumente je nesrečni sodelavec čisto zares vozaril na konservatorij, minister da ni poznal pravil. Vprašanje je, koliko gledalcev mu je verjelo, ampak zlomil se vsekakor ni. Človek bi v Tarči pričakoval predvsem prepričljive strokovnjake za mobing, o konkretnem primeru pa, ko bosta delovna inšpekcija in policija opravili svoje delo. In se bo vedelo, kaj je res in kaj ne. Tako pa imamo opraviti z nekaj anonimnimi in nekaj javnimi pričevanji, vključno s pozivom sindikata, ki ministra obtožujejo, in pismi podpore različnih kulturnikov, ki ga branijo, mi, bralci in gledalci, pa naj razsodimo, v kolikšni meri je kriv in v kolikšni nedolžen.
Seveda bi nas pa predvsem zanimalo, kaj je s tistimi 74 prijavami trpinčenja v enem letu, ko je bil minister Peršak. So izmišljene, so resnične, ker če so, kaj za vraga se na ministrstvu sploh dogaja? In kako stranke sploh izbirajo ministre in njihove pomočnike? Je to, da je nekdo dober na svojem področju, že dovolj veliko zagotovilo, da bo znal voditi eno najbolj zapletenih javnih ustanov, kot je ministrstvo? Ali sploh kdo preverja, kako ministri delujejo v skupinskem delu in kako komunicirajo s sodelavci, vsi po vrsti so jim namreč podrejeni? Na strankarski ravni, med prijatelji, ljudje seveda delujejo drugače kot po tem, ko imajo v rokah žezlo, ki se kaj hitro lahko spremeni v bič. Iz povedanega in napisanega smo razbrali, da je Dejan Prešiček zelo zahteven, glasen in žaljiv do svojih sodelavcev, ki mu ne ustrezajo, ter zelo ustrežljiv in prijazen do onih, ki so mu pogodu.
Več v Zarji št. 5, 29. 1. 2019.
