Zagledali smo žensko srednjih let, ki je, naslonjena na nakupovalni voziček, tulila v telefon in očitno ravnokar odpuščala sodelavko. Že res, da je posel padel, smo izvedeli, ampak od pravkar odpuščene je pričakovala precej več. Nobene samoiniciativnosti, nobenega na novo pridobljenega posla, nič, kar se je od nje pričakovalo, se ni zgodilo. Imelo me je, da bi stopila tja in jo vprašala, kakšne sorte podjetnica sploh je – sodelavko odpušča sredi praznikov in ne zmore niti toliko poguma, da bi ji to povedala na štiri oči?! Pa tudi druge kupce v trgovini zlorablja, saj smo prisiljeni poslušati njeno vreščanje, in vsak, ki ima vsaj malo socialnega čuta, silvestrske večerje ne bo, ne da bi pomislil na nesrečno žensko, ki je malo prej izgubila kruh. Tole sem ji hotela reči, pa ni bilo treba, ker je opazila, da je obkrožena s precej nasršenimi someščani, ki jim je zmotila žar predprazničnega nakupovanja. Pospravila je telefon in se zapodila k blagajni.
Od kod toliko neobčutljivosti, nesramnosti, sebičnosti? Že res, da čas teče vse hitreje in z njim spremembe, ki jih komajda dojamemo, nekaj osnovnih pravil v medčloveških odnosih pa še zmeraj velja. Morajo veljati. Ker če ne bodo, pač ne bomo več ljudje, ampak planet opic, ki se nebrzdano grizejo med seboj. Kar menda ni nič hudega, ker tako ali tako prihaja čas robotov s širokim izborom programiranih čustev, z daljincem si bomo lahko izbrali pesmico, lepo besedo, objem, čaj ali kar vse hkrati. Zakaj bi se še ukvarjali drug z drugim, ko pa je tako naporno z nekom trpeti, še za veseljačenje nam zmanjkuje energije. Po praznovanju vsi vzdihujemo »hvalabogudajeminilo«.
Več v Zarji št. 3, 15. 1. 2019.
