Vsakič znova se ob tako silovitih neurjih in drugih katastrofah (tudi pobeg mačke visoko v drevo je za kakšnega silovita katastrofa tistega dne) zavemo, kako srečni smo lahko, da jih imamo – gasilce in gasilke. V Sloveniji večina ljudi razume gasilstvo, a to ni padlo z neba, tudi gasilci ne. Za vsakega mladinca se je treba truditi, da ga beli svet in druge morda zabavnejše in privlačnejše dejavnosti ne odvlečejo z dvorišča krajevnega gasilskega doma. Če v podmladku ostanejo trije od desetih, so v društvih kar zadovoljni. Ko jih starejši kolegi uspejo »zastrupiti« z gasilstvom, so običajno njihovi za vedno, okuženi z gasilstvom do smrti.
Taka organiziranost se gradi desetletja, poruši pa se lahko v nekaj letih. Krasno je, da se zavedamo, kakšen zaklad imamo v naših ljudeh, a hkrati je treba paziti, da nam zaradi samoumevnosti ne spolzi iz rok. V nekaterih državah so ukinili prostovoljne gasilce, delo so prepustili zgolj poklicnim, vendar si ob velikih nesrečah samo s poklicnimi niso mogli pomagati. Preiti nazaj na prostovoljstvo pa je peklensko težko – ko enkrat popustiš, je težko prilesti nazaj.
Slovenski gasilci se po številčnosti upravičeno ponosno primerjajo s tujino, nazadnje so nam odkimavajoč z glavo omenjali Beograd, milijonsko mesto, za katerega skrbi zgolj nekaj čez sto operativnih poklicnih gasilcev. Ni prostovoljnega gasilskega društva, je zgolj ena poklicna brigada, premalo ljudi in slaba oprema. V Bosni imajo sodobno opremo, na voljo dovolj financ, a premalo ljudi, prav tako se po številu prostovoljcev s Slovenci ne morejo primerjati niti Švedi.
Za tekoče stroške gasilskih društev pri nas sicer skrbijo občine, za vozila pa si morajo deset odstotkov sredstev zagotoviti sami in glavni vir financiranja so prostovoljnim gasilskim društvom (PGD) gasilske veselice. Gasilci so vajeni dvignjenih obrvi in vprašujočih pogledov, češ, zakaj potrebujejo tako obširen vozni park, vendar se ob takih nesrečah, kot je bila zadnja v Črnomlju, izkaže, da je vsako vozilo izkoriščeno do maksimuma. Zato se nikar preveč ne posmehujte in ne brijte norcev ob obcestnih plakatih, ki vabijo na gasilske veselice! Raje pojdite tja, zaplešite, poklepetajte in spijte kakšen sok, pivo, vino ali vodo ter primaknite nekaj iz svojega žepa.
Kaj žene vse te ljudi, zapisane gasilstvu, da se jih na lep sončen dan iz vse Slovenije v hipu zbere več kot tisoč? Zavest, da je treba pomagati človeku, so nam odgovarjali gasilci. In da nam tega manjka v državi, so še pridali. Očitno nam tako številni gasilci kažete pravo smer!
V Črnomlju in okolici smo bili med gasilci zgolj nekaj ur, a z lahkoto bi ostali ves dan. Pozitivna energija, dobra volja, smeh ob resnem delu človeka res napolnijo. Človek človeku brat. Ali sanjam? Ne, Slovenija leta 2018.
