Prva vrstica prve kitice Internacionale pride zmeraj prav, ko gre za delovnopravna in plačilna razmerja med nami. Je res tako hudo, da bi morali spodbujati k vstaji? So nekateri med nami tako zelo izkoriščani, da bi jih smeli imenovati sodobni sužnji? To so seveda velike in težke besede, pred očmi se nam odvrtijo črni sužnji v verigah, desetletni dečki v viktorijanskih rudnikih, preprodajanje kmetov v Gogoljevih Mrtvih dušah in prostitutke, ki s ponujanjem svojega telesa preživljajo družino. Če odpišemo verige (pa tudi teh ne povsem), lahko rečemo, da se vse to v nerazvitih koncih današnjega sveta še zmeraj dogaja. A pri nas pa ne?
 Pred dnevi je bil velik vihar zaradi anonimnega pisma čistilk iz nekega čistilnega servisa, ki opisuje razmere, v kakršnih delajo. Za najmanjše mogoče plačilo, ki je po zakonu še dovoljeno, jih delodajalec prestavlja sem ter tja, kar naprej zvišuje normo, zahteva prekomerno delo … Ženske se zaklepajo v stranišče in jočejo, ker ne zmorejo več, pravijo v pismu. Eno od njih (zaposlena je pri nekem drugem servisu, ki pa prav tako sodeluje z državno upravo) precej dobro poznam. Pogodbo ji podaljšujejo le za en mesec, in to že dve leti – tako kot drugim čistilkam. Kar naprej ji očitajo, da premalo dela, kar naprej ji zvišujejo normo. »Delam v zdravstveni ustanovi, kjer so še posebno zahtevni,« pravi. Če hoče narediti natančno, kot zahtevajo, v plačanem času ne zmore več. Delodajalec to dobro ve, a ga ne briga. In ko denimo hoče na dogovorjeni dopust, ne sme, ker je neka druga sodelavka čez noč zapustila delo, ki ga ni več zmogla opravljati.
 Na FDV so najbrž mislili, da bodo s tem, ko so zaposlili čistilke, postali dober primer za druge ustanove in državno upravo, ki najemajo čistilne servise. Pa se nihče ne zgane. Servisi so cenejši, a zakaj? Menda vendar zato, ker pijejo kri čistilkam – če hočejo ponuditi čiščenje, ki se naročnikom splača, pri tem pa tudi sami spodobno zaslužiti, lahko odirajo le neposredno proizvajalko čistoče. Plačajo ji osem ur, dela pa dvanajst ali celo več. Verjetno tudi pri ministrici za delo.
 BDP raste, zaposlenost se veča, gospodarski kazalniki so dobri, že zdavnaj je torej prišel čas, da se beraške plače povišajo in nedopustna prekarna delovna razmerja končno pretvorijo v nekaj, kar ne bo več zdržalo primerjav s suženjstvom. Na ustreznem ministrstvu pravijo prekarcem podjetniki, kar po imenu tudi so, statistika pa kaže, da večina zasluži minimalca ali pa še to ne. In da so med samostojnimi podjetniki pristali približno tako kot prodajalci v kioskih – odpustili so jih, oni pa so postali pogodbeni najemniki svojih nekdanjih delovnih mest. Čeprav imajo nekateri dober promet, se delodajalci potrudijo, da ne zaslužijo kaj več kot 600 evrov (jim pač znižajo provizijo), nekateri pa niti za prispevke nimajo. Da ne govorimo o migrantskih delavcih, ki jih posredniki posojajo po vsej Evropi.
O tem, da je po kriznem obdobju čas, da znova premislimo, kako si bomo delili dobiček, ki so ga skupaj zaslužili delodajalci in zaposleni, se pogovarjamo le na retorični ravni. Sindikati to sicer zahtevajo, a le za svoje člane, ki so tako ali tako privilegirani, ker imajo redno zaposlitev, dopust, bolniško, regres in še kaj. Espejevski in pogodbeni prekarci nimajo ničesar razen bolniškega staleža, če so bolni več kot en mesec. Pa še v prekršku so, če delajo predvsem za eno podjetje in je mogoče v tem razmerju odkriti »elemente redne zaposlitve«. Na pristojnem ministrstvu grozijo, da bodo morali plačati kazen, ker so v takšno razmerje privolili. Predstavljajte si na tem mestu mastno kletvico po svoji izbiri. Kaj pa naj espejevci naredijo? Tožijo delodajalca, pravi država. Super, se pravi, da bodo ostali brez zaposlitve, kdo jim bo pa plačal tožarjenje? Ministrstvo? Sindikat ga plača le svojim članom.
 Zdi se, da se kuhamo v loncu kot žaba, ki ne zazna čedalje hujše vročine. Pristajamo, da čedalje ožji krog ljudi pobira vse več smetane, vse druge, tudi visoko izobražene državljane, pa potiska v območje minimalne plače. Se pravi, da je vendarle znova čas za začetno kitico Internacionale.