Pa mi je bilo potem kar malo žal, ker sem jo očitno prehitro napisala. Nekaj dni pozneje so nas dedke in babice naše »srnice« povabile še na ogled svetlobnih sob, ki sta jih njihovi vzgojiteljici skupaj z njimi uredili v hišnem zaklonišču. Na lastno pobudo, s svojimi idejami in s pomočjo enega ali dveh očetov, ki se spoznata na te reči. Super, vam rečem!
In prav v tistih dneh je v slovensko solzno dolino udarila vest, da je po mnenju mednarodne organizacije Save the Children Slovenija skupaj z Norveško med 127 državami sveta najprijaznejša do svojih otrok. Seveda vem, da takih sporočil ne gre jemati za suho zlato, a malo dobro bi se nam pa le lahko zdelo. Ampak ne. To ni v naši maniri. Tudi novinarski ne. Pravkar sem prebrala uredničin uvodnik tedenske priloge nekdaj visokonakladnega dnevnika. Da ona tej statistični sreči ne naseda. Da statistika nima v življenju posameznika nobene realne vrednosti. Da je le absurden nič! A ob tem je mirno zapisala, da je v Sloveniji v resnici lačnih 55 tisoč otrok in da jih 18 tisoč živi z vsega 180 evri na mesec. Po statistiki, ki je v resnici le absurden nič?!
Prav res, zakaj v Sloveniji tako zelo ljubimo slabe novice, črnogledost in negativizem? Kaj imamo od tega? Komu razen politikom to koristi?
Renata Selecl pravi, da nam je neokapitalizem vsadil prepričanje, da smo za vse, kar se nam dogaja slabega, sami krivi. Kar naj bi bilo, če sem jo prav razumela, narobe. Če je to res, je verjetno vsa ta mrakobnost neke vrste alibi, opravičilo. Saj mi bi, pa ne gre.
Pa vendar neokapitalizem gor ali dol. Ali nismo ljudje bili in bomo vendarle sami zase najbolj odgovorni? Pa ne le zase, tudi za svoje otroke. V vseh pogledih. Otroci razumejo in dojamejo več, kot bi si mi želeli. Veste, ko sem svojemu takrat tri ali štiri leta staremu sinu – danes očetu treh – odrekla igračo, ker da nimam denarja, mi je gladko zabrusil, da naj pač več delam, da ga bom imela. Seveda jih je slišal, a v resnici je dojel bistvo. In mislim, da je prav, če ga tudi današnji otroci.
Lahko mi očitate neobčutljivost in nerazumevanje, a pričakovanje, da so za vse, kar nam življenje ne prinese na pladnju, odgovorni drugi in država, po moje ni posebno produktivno. Iz več razlogov ne. Samo eden je ta, da denarja za vse naše želje nikoli in nikjer ne bo dovolj. Drugi, veliko usodnejši pa je, da starši s tem, ko skrb zase in za svoje dolgoročno prepustijo državi in dobrodelnim organizacijam, družbene vključenosti ne odrekajo le sebi, temveč tudi svojim otrokom. S pomočjo socialnih pomoči, brezplačnih vrtcev in šolske prehrane je mogoče potešiti eksistenčno stisko, ne pa tudi svoje socialne in družbene odrinjenosti. In ta je žalibog ključna. Če kdaj poslušate zgodbe otrok, ki so vključeni v botrstvo, potem veste, da le izjemoma omenjajo hrano. Boli jih izključenost. In to je mnogo huje kot malo bolj ali malo manj namazan kruh. In če od doma nosijo vtis in prepričanje, da to pač tako je, da starši nič ne morejo, da so za vse krivi drugi, je njihova usoda bolj ali manj dorečena. Tudi dolgoročno. In vidite, tukaj jaz vidim težavo.
Kakšnemu bo morda kakšen vzgojitelj ali učitelj v kakšni svetlobni sobi uspel odstreti pot v drugačen svet in razmišljanje, večini ne. Ker kakor koli obračamo, so za svoje otroke od vsega začetka najbolj odgovorni starši. Še huje. Oni so vzor. Denarna stiska ni greh, če zdrav človek zgolj čaka na čudež, pač je.
Vrstniki, sošolci nimajo pojma, kdo ima subvencionirano prehrano in kdo ne. Jih tudi nič ne briga. Seveda pa hitro ugotovijo, o čem se lahko s kom pogovarjajo, kaj zna, kje je bil in kam bo šel. Z drugimi besedami in zelo kruto, si za v našo družbo ali nisi. In za to, da imaš kaj povedati, ni treba na Maldive. Dovolj je, če si bil na Znanstivalu na Prešercu ali pa na Igraj se z mano na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ali pa v majhnem veslaškem bazenu v Tacnu. Vse brezplačno, a blazno zanimivo. Samo tvoji si morajo zate vzeti čas.
