Medtem ko Janša, ki ga v parlamentu skorajda ni, tvita z mondenega Mauritiusa, Pahor se driča po Egiptu, Peterle ugotavlja, da za prvega moža Evropskega parlamenta orglice morda le ne zadoščajo, Počivalšek razprodaja 400 hektarjev obdelovalnih polj v Hočah in poslanci brez razmisleka vse bolj brezpravnemu delavskemu razredu vračajo 2. januar, je Cerar navdušen: dobili smo zdravstveno reformo.
Pomembno je, da vse skupaj ne bo stalo več kot zdaj. Ker ne sme, ker nimamo. Samo malo bomo prekupčkali, pa bo. Leva roka, desni žep in nasprotno. Tisto, kar bo vendarle več, pa bo itak šlo v zdravniške plače. Samo še nekaj malenkosti je menda treba uskladiti s finančno ministrico?! Ki mimogrede že ves čas zagotavlja, da Bruselj zahteva dodatno varčevanje. Prav res, ali si politiki res lahko vse dovolijo?
Jasnovidec. Tako je mentaliteto politikov in zdravnikov maja lani presodil Samo Fakin v intervjuju za Mladino: »Napovedujem, da se bodo bolnišnice še naprej utapljale v izgubah, ker finančni minister ne bo privolil v dvig denarja za zdravstvo. Daljšale se bodo čakalne dobe. Ministrica je po moje v pat položaju, hitro pa se približuje mat položaju. Toliko izkušenj pa že imam, da vem, kaj lahko pričakujem.«
Pa še o Konradu Kuštrinu in Fidesu: »Predsednik sindikata zdravnikov Konrad Kuštrin se dobro pogaja. Polovica njegove zmage je vedno skrita. Matematika je tu zelo preprosta: brez dodatnega denarja, ki ga pričakuje Fides, bo manj denarja za paciente. Najverjetneje to pomeni podaljšanje čakalnih dob.« In o tem, kdo v zdravstvu vleče niti: »To so zasebne zdravstvene zavarovalnice, dobavitelji medicinske opreme in materiala, Fides in zdravniška zbornica.« Kot rečeno, vse to je Fakin povedal pred letom in pol. Vedelo pa se je vsaj že kakšnih deset let prej.
Vrabec v roki. In res je: imamo izgube, strahotne čakalne vrste, standarde in normative, ki so si jih zdravniki sami napisali, imamo dogovor med vlado in Fidesom, za katerega nihče noče povedati, koliko nas bo stal, in dobivamo nekaj, kar ministrica označi za reformo, a v resnici to ni niti R od reforme. Dobimo nekaj drobcev, ki niti vrabec v roki niso.
Dovolj je s trezno glavo presoditi tisto obljubo o selitvi dopolnilnega zavarovanja iz komercialnih zavarovalnic. Pa saj menda ne mislite, da jih bodo zavarovalnice kar tako dale? Četudi se bi selitev izvedla, bodo zavarovalnice dobile koncesije na drugih ravneh. Najverjetneje v novih dopolnilnih zavarovanjih, za katere se bo hitro izkazalo, da jih tisti, ki želi vstopiti v javni zdravstveni sistem, potrebuje vsaj tako zelo kot sedanje dopolnilno zavarovanje.
Zelo hitro. Še trši oreh bo določitev višine zavarovanj. Še najbolj pravično se sliši, da bi jih plačevali v enakem deležu od vseh naših prihodkov. A pri nas je to daleč od pravičnosti. Veliko vsega se da skriti, o veliko interesih močnih skupin se da pogoditi. Tudi pobožna želja o poenotenju zdaj enajstih kategorij zdravstvenega prispevka, ki se raztezajo od 50 do 200 evrov, bo težka. Vsi tisti, ki zdaj plačujejo manj, bodo na okopih,tudi upokojenci. Ni pa skrivnost, da se tistim, ki iščejo rezerve, 600 tisoč upokojenskih vplačnikov višjih prispevkov zelo sveti. In tudi ni skrivnost, da bi kakšnih sto tisoč to tudi preživelo, preostali pa …?
Ali pa morda tista populistična, skorajda božična obljuba, da bo vlada tako rekoč z dekretom uvedla še eno dodatno kategorijo čakanja, »zelo hitro«. In kaj to pomeni? Da za »nujno« pač ni dovolj kapacitet in da bodo tisti, ki bi v resnici morali biti pregledani takoj, čakali vsaj 14 dni. In vsi drugi za njimi še malo dlje. Genialno, res!
Dvoživke. Koncesije. Zdaj naj bi jih podeljevali le, če storitev javni zavodi ne bi mogli zagotavljati. Saj je bilo tako že do zdaj, pa se je sfižilo! Ni skrivnost, da je podaljševanje čakalnih dob v izrazitem interesu zasebnikov. Koncesionarji so nekakšne dvoživke; nekaj delajo na koncesijo, v preostalih urah pa so pač zasebniki. In ta del se jim splača, za ta del potrebujejo čim več strank. In kaj zdaj? Bodo tistim, ki so bili pri tem naboru najuspešnejši, odvzeli dodeljene koncesije?
Tudi tista o omejitvah dela zdravnikov v zasebnih podjetjih je lovska. Saj je že do zdaj bilo marsikaj zapisano, pa so nekateri vseeno lahko delali pri petih delodajalcih, sploh če se spomnimo, da je Fides zahteval kar nekakšno nadomestilo za tiste, ki popoldne zaradi utrujenosti »privat« ne bi mogli delati!?
Zdravstvo je pred razsulom, vsaj tisti del, na katerega večina nas edino lahko računa. Morda zasebne ordinacije za zdaj še čisto dobro poslujejo, a čezmejna konkurenca podobnih storitev bo tudi njim oklestila dobičke. Bodo potem tudi oni stavkali?
Vihar v kozarcu. In kaj zdaj? Ne bodo nas pokopale višje zdravniške plače – da ne bo dileme, mislim, da so v večini že zdaj zelo v redu – pokopalo nas bo dejstvo, da že desetletje in več vsi naši politiki, vsi tisti, ki se želijo obdržati, trdijo, da imamo najboljši zdravstveni sistem in da je zanj tudi denarja povsem dovolj, samo z barabami da moramo opraviti. V resnici jim zelo prav pride tudi velik napor, ki ga je v delo in razkritja preplačil materiala vložila kolegica Lidija Hren. Zdaj spet vsi drug čez drugega vpijejo, da so končno našli denar, s katerim bi lahko imeli najboljše zdravstvo na svetu. Nekaj ga gotovo je, a četudi bi ujeli vse pogoltneže, ga zanesljivo ne bi bilo dovolj, posebno zato ne, ker je večina teh poslov povsem legalnih in zakonitih. Zaradi preplačil se nikomur ni in se ne bo skrivil niti las na glavi. Imamo pač takšno zakonodajo. In saj ste opazili, nikomur se ne mudi s spremembami!
Vizija? In za konec, če bi »reformatorji « mislili resno, bi morali začeti na začetku in ne na repu: pri viziji zdravstvenega sistema, pri številu prebivalcev, pri zdravstveni in demografski podobi naroda, pri sodobnih zdravstvenih doktrinah, pri zdravstveni mreži in pri potrebnih kadrih. Ko bi vse to vedeli, bi morali realno presoditi, koliko denarja imamo na voljo. Ko bi vedeli tudi to, bi sestavili zdravstveno košarico. Začeli bi pri najnujnejših, vitalno pomembnih storitvah, nadaljevali pri vseh drugih. Če se ne bi izšlo, bi na koncu vse, kar ni tako zelo nujno, prepustili trgu. Morda bi racionalizirali zdraviliško zdravljenje in nenujne prevoze. Morda bi lahko preverili, kaj je z vsemi tistimi bolniškimi, kamor se večina velikih slovenskih lumpov zateče, ko je treba na sodišče ali v zapor. Tudi ta denar gre iz zdravstvene blagajne. Tudi simbolične participacije, ki bi preprečile grmadenje nepotrebnih zdravil in druženje v toplih čakalnicah – ne domišljajte si, da tega ni – ne bi smele biti noben poseben bavbav.
Se pa zavedam, da bi za tak podvig potrebovali predsednika, ministra in koalicijo, kakršnih nimamo. In jih še nismo imeli.
Zarja, december 2016
