To je televizijska rubrika, torej moram začeti z najbolj trdovratnim televizijskim programom, kar sem jih doživela zadnje dni. Pa ni kaj pisati. Najdaljši televizijski spored sem namreč imela prejšnji ponedeljek na ekranu na enem od neskončnih hodnikov ljubljanske urgence. Na natlačenem hodniku sem sedela nekaj dolgih ur in na zaslonu nekje pod stropom so mi vrteli neko češko risanko, pravzaprav lutkovni film, posebej zanimiv za mlajše cicibane. Nihče razen mene ni gledal televizije in bila sem nekoliko nejevoljna, kajti ljudstvo se tam neizmerno dolgočasi, malce je tudi zaskrbljeno. Kot nalašč bi bilo za tisto okolje predvajanje česa slovenskim lepotam podobnega ali vsaj sijajnih podob iz belega sveta. Številnim bi zagotovo pomagalo in jih odvračalo od gore skrbi in tudi bolečin, ki jih tamkajšnje okolje soustvarja samo po sebi. To spoznanje polagam vodstvu urgence na srce.
Ko se je pozneje čakanje nadaljevalo na hodniku klinike za otolaringologijo, televizijskega sporeda sploh ni bilo več, vsaj opazila nisem ničesar ekranu podobnega. Je pa bilo tudi že tako pozno, da pravega haska od gledanja televizijskega programa sploh ne bi bilo. Mojih dolgih ur po ljubljanskih špitalih tistega dne pa so, vsaj posredno, krivi Trumpovi, hočem reči Melania. Nekaj po drugi uri sem jo namreč drobila čez Prešernov trg in se vsa zasanjana zazirala v prelepo visoko smreko Melanijo, ko sem se nenadoma spotaknila ob nekaj še vedno neugotovljenega in z obrazom zviška telebnila v tiste surove granitne kocke na tleh – saj veste, kakšne so videti. Ker se mi ni uspelo ujeti na roke, je bilo bližnje srečanje mojega obraza in omenjenih kock hudo neprijazno in neprijetno. Na srečo je kot amortizer pred čim še hujšim nastopil nos, ki je seveda temeljito polomljen, da o temnovijolični in zabuhli barvi preostalega obraza ne izgubljam besed. Krvavela sem iz nosa kot prašič ob zakolu in pomislila sem, da bi milijarderska polovica novega predsednika ZDA iz dobre volje in sočutja – če smreka ne bi bila Melania, namreč sploh ne bi tako odsotno buljila vanjo – morda kot reklamno gesto odprla eno od čekovnih knjižic in kaj malega zapisala vanjo; ampak veliko upanja nimam.
Prejšnji teden sem se na ekranu tudi nagledala letal. Ne mislim tiste nogometne tragedije v Braziliji, ampak merim na neskončno stavko pilotov nemške Lufthanse, ki zagotovo niso ravno reveži, vendar terjajo svoje in zahtevajo precej višje plače, in pika. Vodstvo Lufthanse ne popušča ali vsaj ne popušča dovolj, trdijo, da stavkovne zahteve vodijo v propad Lufthanse, in na tleh je ostalo že nešteto letal. Kaj si ob tem mislijo potniki, ne zanima nikogar, še televizije ne, in meni osebno se zdi scena pri Lufthansi vse bolj podobna naši zdravniški stavki. Vodstvi obeh stavkovnih odborov bi se lahko v kakšni prijazni obliki pobratili in bi naši stavkajoči oskrbeli medicinske pomoči potrebne stavkajoče nemške pilote, ti pa bi s svojimi letali brezplačno malo vozili naokoli Kuštrina in kompanjone. Ko ne bi bilo dela s stavkami, se razume.
Slovenski zunanji minister je spet poskrbel, da dobim nekakšen napad besnila, kadar koli ga uzrem na televiziji, in to je zadnje čase žal pogosto. Zdaj že dodobra obvladam njegove muhe, tale zadnja je spet tipična in bojim se, da se bo slabo končala. Meni se zunanji minister zdi kot muhast otrok, ki se sredi trgovine vrže na tla in vrešči in brca in hoče pritrmoglaviti svoje. Obupana mama polna žalosti in nemoči stoji nad njim in mu obupano prigovarja in jaz se ta čas počutim takšna obupana mama brez moči in s slabimi slutnjami, obenem z mano pa stojijo sredi trgovine polni nemoči in obupa in milo prigovarjajo šefu Desusa, ki bo v morebitni novi vladi seveda spet zunanji minister, tudi vsi drugi Slovenci razen opozicije. Nihče noče nove brezplodne in škodljive vladne krize, nihče noče izrednih volitev in vsega sranja, povezanega z njimi, in to prav zdaj, ko nam je vendarle začelo iti na bolje in je veliko slovenskih statistik tako rekoč upapolnih. Dve leti je koalicija zdržala skupaj, zdaj pa ji je v zoprni španoviji postalo po slovensko neudobno in hoče spremembe. Tiste fatamorganske dodatke k parafi med njo in Kuštrinom, o katerih se ta hip na debelo namiguje in ki jih je uboga Milojka menda skrila in zatajila in jih zdaj nihče ne najde, je treba jemati bolj kot vpitje in cepetanje v koalicijski štacuni kot kaj res(nič)nega. Ali pa kot zamaskirano željo, da se nič ne spremeni, da se na reforme pozabi, ker jih bo s tem veliko profitiralo.
Na Erjavčeve izpade smo že navajeni, škoda, da mu vdano asistira in razstavlja koalicijo tudi šef SD Židan, za katerega je bilo upati, da bo v sveti trojici vsaj nekoliko bolj konstruktiven. Ljubi Jezus, kakšen politični razred imamo! Tega nisem rekla prvič, ampak je pač treba ponavljati, ker te sicer preveč tišči v preponi. Hvala, fantje, za pokvarjeni advent.
