Se spomnite Nancy Reagan? Umrla je marca letos, večino osemdesetih (1981–1989) pa je bila prva dama ZDA. Nancy je bila vplivnejša kot njen mož Ronald, ameriški predsednik namreč ni storil ničesar, ne da bi se posvetoval z ženo – ampak prvi človek države je bila pravzaprav Nancyjina astrologinja, kajti Nancy ni storila nič, ne da bi se posvetovala z Joan Quigley. Ta je določala predsednikov urnik, saj je Nancy svetovala, kateri dnevi so dobri in kateri ne. Pozneje je v svoji knjigi What Does Joan Say? Quigleyjeva napisala: »Še nikoli od časa rimskih cesarjev – in prav nikoli v zgodovini predsednikov ZDA – ni astrolog igral tako velike vloge v državnih zadevah.«
Saj. In zdaj smo mi dobili svojo Nancy Reagan, novo finančno ministrico Matejo Vraničar Erman, ki je nadomestila odstopljenega človeka iz marmorja, pardon, iz mramorja, in svojo Joan Quigley, nekakšnega »belega maga« Dragutina Barušića, po ministričinih besedah »učitelja«, voditelja društva Zdrava atmosfera, ki mu ponosno in javno pripada tudi nova ministrica. Je društvo res kult, za kar so ga nemudoma razglasili mediji? Ni bistveno. Drži pa, da če prebirate njihova zmedena sporočila za javnost ali si na YouTubu ogledate posnetke, ki so jih sami naložili, da Atmosferčki, očitno ljubitelji rumenih šalov, res delujejo kot ljudje, ki so jim temeljito oprali možgane in jih pustili s kopico velikih besed, ki jih ne znajo dobro sestaviti skupaj.
Veliko bolj problematično se mi zdi javno objavljeno priznanje Vraničar Ermanove, da se je na Atmosferčke in glavnega Atmosferca obrnila v stiski in nezadovoljstvu in pri njih našla uteho: »V prvem trenutku me je pritegnil, saj sem se od vsega začetka počutila sprejeto in ljubljeno.« Hej, vsi smo kdaj v stiski, kot zasebniki lahko pomoč iščemo, kjer koli hočemo, ampak za morda najvplivnejšega človeka v državi, ki je podčrtano javna oseba, hočem, zahtevam osebnost, ki je ne plašijo demoni in ne privlačijo magi katere koli barve; osebnost, ki najde moč tam, kjer jo mora najti voditelj: v sebi. Kajti kdo ljubi in sprejema finančnega ministra? Nihče, finančni minister je človek, ki ima na čelu in na hrbtu narisano tarčo, nanj se spravljajo koalicija, opozicija in besni davkoplačevalci. Nihče ne ljubi finančnega ministra, tudi če je ministrica. Kako bo torej zdržala pritiske na zahtevni funkciji, če moči ne črpa iz sebe, bo o slovenskih financah odločal hrvaški beli mag, kot je o ameriški zunanji politiki astrologinja?
Da zna ministrica zelo dobro ločiti zasebno življenje od profesionalnega, so napisali na njenem ministrstvu, premier Cerar je tudi »prepričan, da tako kot doslej tudi v bodoče njena zasebnost ne bo imela vpliva na njeno profesionalno delo v vlogi ministrice za finance«.
Ji vi zaupate? Postavimo drugače: bi zaupali ministrici za zdravstvo, ki bi javno priznala, da verjame v maga, ki ob polni luni z levo ritnico zdravi mozolje? Ne bi.
Jaz hočem na najodgovornejšem mestu v državi človeka, ki verjame v pregovor, srbski ali hrvaški, saj je vseeno, »uzdaj se u se i u svoje kljuse«, ne pa članice (morebitnega) kulta rumenega šala. Pa se nismo še niti začeli pogovarjati o zares najpomembnejši temi, o tem, kar je avtorici Mramorjevih davčnih reform popolnoma upravičeno očitala opozicija: da je njena davčna politika prijazna zgolj za peščico tistih z najvišjimi dohodki, za druge je pa neobčutljiva.
Vidite, to je večji problem kot članstvo v kultu.
