Po desetletju sem spet bral knjigo Narava, ki jo je napisal Ralph W. Emerson (1803-1882). Izšla je leta 1836, v času, ko je ZDA zajela prva velika ekonomska kriza. Politične intrige, pohlep, sebičnost in boj za premoč so vodili v številne bankrote, izgube prihrankov, padec vrednosti nepremičnin in pomanjkanje hrane. Emerson piše, da je zgodovina kronologija sebičnosti in napuha, ter sporoča, da človek ne bo srečen in zdrav, dokler ne bo skupaj z naravo živel v sedanjosti, iznad časa. Toda sedanja dogajanja nam govorijo, da se nismo ničesar naučili, da se nismo v ničemer spremenili, do smo torej ostali »drhal, ki živi v skladu s pričakovanji ogoljufanih in goljufivih, da smo plašljivi, malodušni cmeravci, da se bojimo resnice, da se bojimo sreče, da se bojimo smrti in drug drugega«. Tako piše Emerson, že stari Rimljani pa so svarili Tua res agitur (tebe se tiče človek). Lahko dodam le, vse naše znanje ni nič, če nam ne vlije sposobnosti, da se spoprimemo z življenjem.
Vse življenje izvira iz vlažne in tople kozmične maternice in tudi človek je bil rojen in položen v svojo vsemirsko zibel, planet Zemljo. Ob evolucijski zibki so se zbrala vsa živa bitja in začudena ter s strahom opazovala golega in debeloglavega dvonožca. Prišle so rojenice in nam napovedovale vihravo, vendar srečno mladost in sojenice so nam zaskrbljenih obrazov prerokovale preizkušenj polno zrelost in negotovo starost. Novorojencu je bilo namreč usojeno: »Shodil boš in spregovoril, postal boš velik zavojevalec in tvoja orožja bodo smrtonosna, toda vedi, če ne boš spregledal in prisluhnil življenju, iz katerega si rojen, boš pokončan z lastnim orožjem, ki ga boš skoval. Ne pozabi modrosti, ki svari: s čimer se kdo pregreši, s tem bo pokončan!« Odšle so modre žene in ko je dete shodilo, so pred njim bežale vse živali in njihovo trpljenje je bilo veliko. Človek je zagospodoval planetu, kozmični Noetovi barki življenja. In prišli so dnevi, ko se je Noetova barka, nekoč prepolna življenja, začela prazniti. Danes je na njej vedno manj potnikov in človek se je začel zavedati, da postaja vedno bolj osamljen v strahotno mrzlem elektronskem vesolju.
Izguba biotske pestrosti
Beseda biotska pestrost se v zadnjem času vse pogosteje pojavlja, toda za večino ljudi je to precej nedoločljiv pojem. V najširšem pomenu je to raznolikost življenja. Biotska pestrost pa je izjemno zapletena in subtilna reč. Najlažje jo bomo spoznali, ko bomo iskali odgovore na naslednja štiri vprašanja: koliko vrst živih bitij je na nekem območju, katere so te vrste, kje so in kaj se z njimi dogaja. Veliko raziskovalcev in ljubiteljev življenja išče odgovore na ta štiri vprašanja. Že v odgovorih na prva tri vprašanja so mnenja precej deljena, kajti življenje planeta niti približno še ni popisano. Do danes so popisali 1,8 milijona vrst rastlin in živali. O preostalem še nepopisanem življenju pa prevladujejo le ocene. Te pa se gibljejo od 4, prek 40, pa vse do 80 milijonov vrst živih bitij! Nič čudnega torej, da je dr. Edward O. Wilson, biolog s harvardske univerze, zapisal: »Živimo na neraziskanem planetu!« Dela je dovolj za nekaj generacij biologov! Tisto, kar je skrb vzbujajoče, se skriva v celovitem odgovoru na četrto vprašanje: »Kaj se z njimi dogaja?«
Zgodovina življenja planeta, ki je zapisana v kilometrskih skladovnicah sedimentov, nam govori, da je po vsaki večji klimatski spremembi sledila biotska katastrofa, ki ji je sledila prava eksplozija novih življenjskih oblik. Katastrofe so torej tako uničevalne kakor tudi ustvarjalne! V geološki zgodovini so bile vsaj štiri, peta pa se dogaja sedaj in povzroča jo človek. Peto množično planetarno izumiranje poteka vseokrog nas in hitrost izumiranja živih bitij je danes najmanj tisočkrat večja od naravne. Žalostno ob tej tragediji je, da je nočemo niti videti, čeprav se dogaja pred našimi očmi.
Toda splet življenja je kakor neskončno zapleteno tkanje, v katerem mora držati vsaka nit, vsako vozlišče. Harmonizacija planetarnega življenja je v milijonih let evolucije dosegla ustroj holograma, kjer je celota skrita v vsakem od njenih delov in katere zavest je sestavni del univerzuma. Človek sam po sebi je živ dokaz kozmične inteligence. Univerzum v njem nenehno ponavlja sposobnost, da ustvarja oblike, skozi katere ozavešča samega sebe. Mistik in sufi Dželaludin Rumi (1207-1273) nam govori: »Bog spi v skali, sanja v rastlini, se prebudi v živali in se uresniči v človeku«. Danes so redki tisti, ki ga doumejo.
Vsako živo bitje je del nas
Ljudje skupaj z vsemi živimi bitji predstavljamo sestavine nedeljive organske celote življenja. Vsako živo bitje je del našega obstoja, je del nas. Vsaka vrsta v ekosistemu je nepogrešljiva, zato je ohranjanje biotske pestrosti naravna osnova našega obstoja. Obenem pa je treba poudariti, da so s stališča biotske pestrosti prav vse vrste enakovredne, medved v naravi je enakovreden mikroskopsko majhni živalci v prsti in hišni pes ni vrednejši od deževnika.
Izgubo biotske pestrosti je težko opisati na dovolj dramatičen način. Morda se bomo zganili ob misli, da je izguba biotske pestrosti podobna noremu dejanju, v katerem bi ljudje sežgali vse knjige naše civilizacije, uničili umetnine vseh kultur človeštva in izbrisali datoteke vseh računalnikov sveta, v katerem živimo. Morda se bomo vzdramili ob vprašanju: »Ali bomo na potovanje v negotovo prihodnost krenili sami?« Ali bo na Noetovi kozmični barki, planetu Zemlji, v prihodnost potoval le Noe z ducatom svojih hiberniranih klonov?
Spoznali smo že, da prakse ne smemo utemeljevati na objektivnosti naravoslovne znanosti, da etike nikakor ne smemo izpeljevati iz ideologij, saj smo vsako takšno zablodo vedno plačevali s človeškimi katastrofami. Spomnimo se le nacizma, komunizma in sedanje krize. Toda kljub vsemu sta nam kot dediščina neodarvinizma ostala hudobna pramater narava in nadležen praoče duh! Sodobni, duhovno ozaveščen človek se naravi približuje bolj ponižno in pozornemu poslušalcu narava govori neko drugo resnico. Narava nam v tisočerih slikah pripoveduje, da neverjetna pestrost življenja ni posledica štirih milijard let dolgega boja za obstanek, ampak nežno tkanje evolucije, v katero je življenje zapisalo vse odnose vseh živih bitij. Živa bitja torej nenehno in skupaj iščejo najboljše možnosti za preživetje. To velja tudi za človeka. Prefinjena mreža življenja je izjemno zapleten komunikacijski splet in tudi mi sami smo del tega kozmičnega holograma življenja.
Ko se ribnik izsuši in ribe ležijo na suhem, je zaman, da jih vlažimo s svojim dihom ali močimo z vodo, treba jih je vreči nazaj v jezero. Ne oživljajmo se torej z nauki o življenju. Skrivnost življenja in našega preživetja moramo najti v življenju samem - ne pa v naukih o njem.
