Verjetno vašemu dvanajstletniku vprašanja o spolnosti že razvnemajo domišljijo, osemletnica pa je bila najbrž le zraven.
Še dobro, da se ob svojem odkritju niste preveč razburili, čeprav vam verjamem, da ste bili presenečeni, morda celo šokirani. Dejstvo, da sta otroka gledala pornofilm v času, ko sta predvidevala, da vaju z možem še ne bo domov, kaže na to, da se zavedata, da njunega dejanja ne bi odobravali.
Nujen je pogovor o spolnosti
Včasih so starši zaradi takega odkritja pretreseni, nerodno jim je načenjati temo in pogosto se zgodi, da vse skupaj pometejo pod preprogo. Največ lahko naredite z odkritim pogovorom o spolnosti, ne le o pornografskih filmih, in morda je lahko vaše odkritje krasno izhodišče. Tu nikakor ni primerno moraliziranje. Če bosta o spolnosti izvedela čim več na lep način, bosta imela manjšo potrebo po raziskovanju drugih virov, poleg tega pa ljudem, ki imajo o spolnosti realno predstavo, pornografski film ne bo škodil. Pri tem mislim seveda na odrasle.
Spolnost je tema, ki otroke, predvsem odraščajoče, zelo zanima in o njej iščejo informacije na mnogih mestih. Več ko jih bodo dobili doma, manj potrebe bodo imeli pri iskanju drugod. Najboljša reakcija je torej odkrit pogovor.
Enodimenzionalni vidik spolnosti
Pornografski filmi predstavljajo spolnost zelo poenostavljeno in tudi karikirano. Otroci, ki bi edino informacijo o spolnosti dobili iz takih filmov, bi bili reveži.
Vsekakor jim morate razložiti razliko med mehansko spolnostjo in spolnostjo, povezano s čustvi. Predvsem fantje lahko dobijo popolnoma napačno predstavo o spolnosti in o ženskah, saj je večina pornofilmov posneta z moškega vidika. Pornografija še ni slišala za emancipacijo, moške in ženske vloge so vnaprej zabetonirane – moški so aktivni in poskrbijo za svoje zadovoljstvo, ženske lepo podrejeno vse sprejemajo in so zadovoljne z vsem, kar jim namenijo. Nikjer ni nobenega čustva, vse skupaj je ena sama groba mehanika. Fantje, opremljeni le s tem »znanjem«, pri dekletih ne morejo biti uspešni.
Pornografski filmi so namenjeni odraslim, ki zmorejo pogledati na spolnost širše in z več zornih kotov, otroka pa lahko dogajanje zelo šokira. Če nima nikogar, s komer bi se lahko o teh temah pogovoril, se lahko znajde v veliki stiski.
Dostop do pornografije je na internetu skoraj neomejen
Pomembno je, da veste, kako sta otroka prišla do teh filmov. Če sta gledala posnetke, vsekakor raziščite, kje je njihov vir, saj bi, če sta to dobila od kakšnega odraslega, lahko šlo tudi za vrsto spolne zlorabe. Bistveno verjetneje je, da sta pornografske vsebine našla na internetu. Tega je ogromno in otroci so pri brskanju po spletu zelo spretni.
Dostopa do teh vsebin skoraj ne morete preprečiti, lahko pa otrokoma privzgojite odnos do pornografije. Če bi šlo za televizijo, bi še imeli kakšno možnost blokiranja tovrstnih vsebin, pri internetu pa bi potegnili »ta kratko« Tam je namreč toliko pornografskih vsebin, da jim ne boste kos. Poleg tega se otroci na internetu zelo dobro znajdejo. Tudi če bi jima skušali z blokado ključnih besed preprečiti dostop, sem prepričana, da bi se nekako znašla. Gre za to, da s svojo starševsko avtoriteto otrokoma pokažete pravilen odnos do spolnosti, saj jima bo to najbolj pomagalo. Gola prepoved teh vsebin nikakor ne bo zalegla – dosegli bi le, da bosta pazljivejša pri skrivanju, da ju ne bi spet odkrili. Seveda pa to ne pomeni, da otrokom dovoljujete gledati take vsebine.
Mislim, da smo starši dolžni otrokom stvari predstaviti tako, da jih prepričamo, da je kaj pomembno ali neprimerno, ne pa, da jih ustrahujemo. Če vaša otroka po teh vsebinah ne bi posegala le zaradi strahu pred vami in morebitnimi posledicami ali če bi jima celo preprečili dostop do domačega računalnika, s tem ne bi dosegli svojega cilja. Otroci hitro poiščejo druge vire in glede na razširjenost računalnikov jima ne bi bilo težko poiskati kakšnega, kjer bi lahko pornografijo gledala še naprej.
Če povzamem: pornografijo otrok zelo težko razume, če mu je ne pojasnite. Verjetno kakšne katastrofalne škode ne bo, vendar le popazite, na katerih straneh se zadržujeta otroka. Tudi strožji nadzor nad vsebinami, do katerih pristopata po internetu, bi bil umesten.
Veseli me, da niste zagnali panike in da ste se pripravljeni z otrokoma pogovarjati. Želim vam čim več uspeha pri pogovoru, pa izogibajte se metuljčkov in čebelic …
Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.
