Vprašanje:
Že šest let sem ločena, a imava z nekdanjim možem zelo korekten odnos, za najino trinajstletno hčer pa je ves čas lepo skrbel, kadar je bila pri njem. Zdaj pa me zelo skrbi, ker hoče hči na vsak način k njemu. Lepo vas prosim za nasvet. Kako naj ugotovim, ali ne gre le za njeno kaprico? Če bi si to res želela, bi ji seveda dovolila, a me kljub temu skrbi, da gre pri tem bolj za uporništvo kot za resnično željo, da bi živela pri očetu. Kdaj je bolje za otroka, da odrašča pri svojem očetu? S hčerko imava zadnji dve leti precej buren odnos, saj je v puberteti in se mi zelo upira. Po vsakem prepiru mi zabrusi, da bo šla k očetu. Poskušam se pogovoriti z njo, pa nama nikakor ne uspe priti daleč.
Odgovor:
Najprej čestitke, ker vama je z možem uspelo ohraniti korekten odnos kljub ločitvi pred šestimi leti. To se mi zdi zelo dragoceno, saj po ločitvi vzgoja pogosto postane bojno polje, na katerem nekdanja partnerja merita moči, čeprav je jasno, da levji delež teh sporov potem zadene otroke. Kot je slišati, vama je kljub razpadu partnerske zveze uspelo ohraniti kakovostno starševstvo. Iz tega tudi sklepam, da ni oče tisti, ki bi jo nagovarjal k preselitvi k sebi.
Nekoliko idealizira življenja z očetom …
Verjetno ima deklica iluzije o tem, kako bi bilo, če bi živela pri očetu. Predvidevam, da je zdaj več z vami kot z očetom. To pomeni, da jo vzgajate, ji postavljate meje, se skušate držati dogovorov. Morda je pri očetu ritem nekoliko bolj sproščen, saj včasih otroka tisti, ki je z njim nekoliko manj časa, malce bolj razvaja. Če je pri očetu ob koncih tedna, morda lahko dlje gleda televizijo ali pa se ji zdi vabljivo kaj drugega. Verjetno bi se vse te ugodnosti in privilegiji zelo spremenili, če bi tam res živela in bi bili vi tisti, s katerim bi preživela manj časa.
… malo vas pa tudi izziva
Kadar vam v jezi reče, da se bo kar preselila, vam hoče v trenutku jeze sporočiti, da ni zadovoljna z vami, kar je v puberteti zelo pogost odnos otrok do staršev. Ve, da vas taka izjava prizadene, saj to vidi po vašem odzivu, in to jo še spodbuja, da vam isto vsebino še z večjim veseljem znova in znova servira. Pa pri tem najbrž ne misli nič hudega!
Buren odnos je v tem obdobju normalen
Puberteta pomeni upor proti trenutnim pravilom. Nikar si ne očitajte, da postaja hči odrezava, ker sta s partnerjem ločena. Puberteta doleti vse starše in vse otroke in prav vsem vzame kar nekaj energije. Upiranje avtoriteti je včasih res lahko znak odzivanja na stres, včasih pa je preprosto razvojna naloga odraščajočega otroka. Med ločitvijo je bila vaša hči še deklica, zdaj je že dekle. Glede na to, da sta vidva že šest let ločena in da se z nekdanjim možem dobro usklajujete, ne bi rekla, da je njena upornost posledica ločitve. Mislim, da je v teh šestih letih po ločitvi že spoznala, da sta še vedno dobra mama in oče. Potrebuje vaju oba, verjetno pa vaju prav tako oba izziva.
Enoten pristop
Dogovorite se, kaj bo veljalo pri obeh. Po naravi smo ljudje različni in otroci srkajo te naše različne odzive, kar jih bogati, če le s tem ne rušimo doslednosti drugega. Nikakor se ne da zahtevati, da so prav vsi vzgojni odzivi mame in očeta enake. Različnost lahko samo bogati. To pomeni, da se dogovorita, pri čem boste vztrajali za vsako ceno in pri čem lahko mirno zrahljate zahteve in se odločate trenutnim okoliščinam primerno. Pri skupnih mejah se mi zdi pomemben denimo dogovor o uri odhoda spat, o času, ki ga lahko hči preživi pred televizijo ali računalnikom in podobno – vse, kar je pomembno za vaju oba. Vsak od vaju pa po svoje organizira dan pa tudi preživljanje prostega časa.
Skupen pogovor in konkretiziranje želja
Zelo je pomembno, da v tem obdobju ne izgubite medsebojnega stika. Kaj bo najboljše, se morata dogovoriti vidva, ker sta vidva starša, seveda pa je nujno, da ob dogovarjanju upoštevate tudi dekličine želje. Najboljše, da se o tako pomembnih stvareh, kot je dogovor o tem, pri kom bi deklica živela, pogovorite na družinskem sestanku, ko vsi trije sedete skupaj in iščete najboljše rešitve.
Kaj je hčerin glavni razlog za preselitev k očetu? Deklica naj z argumenti podpre svojo željo po selitvi k očetu. Le tako boste vedeli, ali gre, kot pravite, za trenutno kaprico ali pa si deklica to želi iz kakšnega drugega razloga (morda bi imela tam bliže kakšno prijateljico, morda to pomeni selitev iz hiše v blok ali obratno, morda ima pri očetu domačega ljubljenčka …). Če pa bi se pokazalo, da se želi hči le izmuzniti vašemu nadzoru in vztrajanju pri opravljanju obveznosti, selitev ni najboljša rešitev.
Če ugotovite, da ima za selitev resne razloge, če se vidva oba strinjata, da se deklica preseli k očetu, in če ima očka ustrezne razmere, željo in voljo, je morda ta dekličina želja uresničljiva.
Pomembno je, da je zadovoljna hči, prav tako pa je enako pomembno, da sta z rešitvijo zadovoljna tudi vidva oba. Iz vašega pisma veje zrelost, in to je najboljša osnova za spoprijemanje s problemi in seveda za iskanje primernih rešitev. Srečno!
Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.
