Moj antropološki pristop prepoznavanja okolice, zaradi preživetja izpiljen med potovanji po krajih, kjer nisem poznala niti jezika: začela bom aplicirati na slovensko sredino. Približno tako, kot če pride slovenski znanstvenik dr. Telban med domorodce na Papui Novi Gvineji in o izkušnjah poroča nazaj v civilizacijo.
Za začetek svarilo. Mogoče je to po Sloveniji splošno znano, ampak očitno ne dovolj, ker se na slovenskih pokopališčih še vedno dogajajo kraje ženskih torbic skupaj z razbitim avtomobilskim steklom. Trikrat v zadnjih mesecih sem izvedela od znank, kako poteka ta nova slovenska folklora ne le na osrednjem ljubljanskem pokopališču, ampak tudi po idiličnih predelih slovenskega podeželja, kot so Dolenjske Toplice in Krtina pri Domžalah.
Tri moje znanke so pred kratkim doživele enak »postopek«. Pripeljale so se na pokopališče, da bi na hitro stopile k grobu, in da ne bi nosile torbice s seboj, so jo spravile pod sedež v avtomobilu (dve znanki) ali pa v prtljažnik (ena znanka). Ko so se čez kratek čas vrnile, jih je pričakala razbita avtomobilska šipa, torbica je pa izpuhtela. Pri tisti, ki jo je spravila v prtljažnik, so zlikovci razbili obe zadnji šipi, očitno podrli zadnji sedež in si iz prtljažnika postregli s torbico. To se je zgodilo sredi dne na ljubljanskih Žalah, kjer župana bolj zanima pobiranje parkirnine (kar moja mama imenuje davek na pieteto) kot pa zaščita poštenjakov pred lumpi. Očitno se nekje v grmovju ali med parkiranimi avtomobili motajo ljudje s slabimi nameni in kladivi, kar ima za rezultat izgubo torbic, pa tudi letanje zaradi preklica dokumentov in popravljanje ne prav poceni razbitih avtomobilskih šip. Pri gospe iz Dolenjskih Toplic je bilo to sredi najhujše zime.
V Peruju sicer pravijo, da je okradenec sam kriv, ker ni dovolj pazil na svojo lastnino, ampak v Sloveniji se je v zadnjih letih kraja na vseh ravneh tako razrasla, da človek ne ve več, kje bi še stražil. Vzori se vedno širijo od zgoraj navzdol, tako pri arhitekturi, kjer lahko sledimo bohotenju balkonov, kot pri moralnih načelih. Če tisti na vrhu kradejo milijarde, zakaj ne bi tisti na dnu zlatnine in torbic – ali pa zemlje.
Parcela, ki jo ima moja mama v vasici pri Radomljah, je vsako leto malo manjša, tiste od sosedov pa večje. Eden od sosedov, znan kot nočna mora, se je začel zdaj po maminem prevažati z bagri, kopati jarke in glede na armaturo, ki leži na travniku, bo še tudi kaj zgradil. Razne inšpekcije so najbolj »skrit« del slovenske javne uprave. Ne le da jih je ravno za vzorec in da svoj delovni čas merijo v minutah, temveč tudi delujejo v kombinaciji s polžjimi sodišči in rezultat je predvidljiv.
Še nekaj o drugi slovenski posebnosti, omejevanju sosedske pomoči, kar kaže, da zakonodajalci še vedno ždijo v predindustrijski družbi. Ljudje, ki z zidarsko žlico in lopato pomagajo sosedom, so sicer opazni, vendar večji del sosedske pomoči poteka zdaj na področju idej in informacij. Te so neotipljive, a bistveno donosnejše od popravila stikal v kokošnjaku. Skrajna oblika sosedske pomoči so tisti politiki, ki na položaje nastavljajo svoje prijateljčke, da jim bodo po preteku mandata zagotovili službo. Kako se bodo dacarji lotili teh?
Bo slovenska zakonodaja spet enkrat udarila po modrih ovratnikih (ročnih delavcih), belim ovratnikom (umskim delavcem) pa prepustila peskovnik? Bolj od »Evropske unije dveh hitrosti« me začenja skrbeti »Slovenija dveh hitrosti«.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 14, 5.4.2011
