Imate tri čedne in nadarjene otroke. Kako ste jih usmerjali?
Jure:Nisem jih usmerjal, ker ima vsak človek veliko talentov, samo najti jih mora. Če jih najde, se razvije prava ljubezen. Moji otroci so poskusili več stvari, tudi šport, pa so se na koncu našli drugje. Vsak je po tem, ko je našel, kar ga veseli, pokazal precejšnjo vnemo. Anika pri petju, sin pri klasičnem klavirju, Alina je bila v plesu in je imela načrte za tujino, pa potem spoznala, da je v plesu zelo ozka pot. Tako zdaj dela v slaščičarni Fetiche Patisserie.
Kako to, da niste končali v športu kot oče?
Anika:Malo sem prelena zanj. (smeh) Približno šest let sem trenirala umetnostno drsanje in sem ga imela rada, ampak sem ugotovila, da sta umetnost in glasba prava zame. Pojem, odkar vem zase.
Jure:Res je že od malega pela. Obstaja posnetek, ko je imela pet, šest let. Pela je pesmi Bruna Marsa, pa sploh še ni poznala besed, si jih je kar izmišljevala. Lahko je pela ure in ure.
Ste seznanjeni s tem, kar je vaš oče naredil na glasbeni sceni?
Anika:Sem. Zdi se mi kul, ker tudi sama zelo rada poslušam rap. Čeprav pojem R’n’B, jazz, soul, poslušam zelo različno glasbo, od rocka do rapa, trapa. Ko smo bili mlajši, smo se šalili iz ene očetove pesmi.
Katere?
Anika:Naj prjatu ti je ps. (nasmešek)
Ste s svojimi poznanstvi pomagali Aniki?
Jure:Sem. Povezal sem jo z Anžetom Kacafuro, ki je zdaj njen producent. Nisem se pa mešal v ustvarjalni del. Verjetno ji bom še kdaj s kom pomagal, če bom le lahko.
Tako Jure kot vaša mama Alenka sta vztrajna, osredotočena, delavna. Ste tudi vi takšni?
Anika:Jah, odvisno za katero stvar. Za šolo in, recimo, matematiko nimam discipline. (nasmešek)
Jure:Pa za pospravljanje!
Kdaj ste ugotovili, da se želite resno ukvarjati z glasbo?
Anika:Že kot punčka sem sanjala, da bom pevka. Sanje imam še zdaj in ne želim se zbuditi iz njih. Zdaj sem se temu resno posvetila in hodim na pevske ure. Že od nekdaj sem delala priredbe pesmi, v srednji šoli pa sem začela pisati besedila, čeprav sem se tega bala, ker sem pri glasbi perfekcionist. Pa sem se na koncu prepustila in zdaj mi je z vsako pesmijo lažje.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
