Pokoj, končno – od lanskega februarja se je lahko posvetil stvarem, ki jih ima rad, za katere je bilo prej premalo časa, jahanju, rekreaciji, svojim psom, in vsekakor se zaradi upokojitve ni nameraval ustaviti: »Ko sem prej razmišljal o tem, me je malo skrbelo, kako se bom znašel v čisto novem okolju, a sem se zelo hitro angažiral tako v lokalnem okolju kot v nekaterih strokovnih združenjih, nameraval sem začeti nekatere zadeve, tudi s tujino sem se dogovarjal.« A zgodilo se je nekaj čudnega, začelo se je oglašati telo, z bolečinami, aritmijo. Štirideset let nisem bil pri zdravniku, pravi Boštjan Šefic. Potem je pa šel, a je zdravnik ostal skrajno hladnokrven. To je čisto normalno, je rekel. Čez dva meseca bo minilo. To se pogosto zgodi sveže upokojenim, telo ni vajeno novega ritma, novega življenjskega sloga. Zdravnik je imel prav, čez dva meseca je res minilo, ampak potem so prišle avgustovske razdiralne poplave in je prispelo »povabilo oziroma vprašanje, ali bi bil pripravljen pomagati. In sem pač rekel ja. Zato, ker se mi je zdelo prav, da vsakdo pomaga v okviru svojih možnosti, vedenja, znanja. A potem se je obrnilo tako, kot se je, in sem pristal tukaj.« Tukaj pomeni mesto državnega sekretarja, vodje službe vlade za obnovo po poplavah in plazovih. »Nisem računal, da bo ta pomoč tako obsežna in zahtevna … a sem dal situaciji prednost, ker se mi je zdelo prav, da če oceniš, da lahko pomagaš, to tudi narediš.«
Umirjeni ljudje
Ena beseda je, ki jo boste našli praktično v vseh člankih o Boštjanu Šeficu: miren. Miren, preudaren človek. In se seveda vprašaš, kakšen je, ko izgubi živce in se razjezi. Samo v enem starem članku sem prebrala, »Boštjan Šefic je bil vidno jezen«. Kaj, je metal krožnike ob steno? Ne, samo jezen je bil.
Ja, prizna (povsem mirno), zares se kdaj razjezi, »je pa takrat res bolj kot orkan. Seveda pa moraš na takih funkcijah, kot jih opravljam, vedno iskati optimalne rešitve. To pomeni, da moraš poslušati druge, da poskušaš biti slišan in maksimalno dobro argumentirati, razložiti, kar misliš, da je prav, in skozi dialog se potem najdejo tudi ustrezne rešitve. To se je v preteklosti izkazalo kot pravilen pristop in zato skušam delati na ta način. Seveda pridejo trenutki, ko moraš biti odločen in vztrajati, včasih kaj morda tudi nekoliko odločneje in glasneje povedati. Načeloma pa se da s primernim pristopom, z argumenti, s premišljenim pogovorom narediti največ, najti največ dobrih rešitev.«
Že, ampak zdaj ima opravka z zelo razburjenimi in razkurjenimi ljudmi, pogovarja se s tistimi, ki so v ujmi izgubili dom. »Moram reči, da so vsi pogovori, ki smo jih imeli s temi ljudmi ali pa s tistimi, ki jih čaka morebitna preselitev, izjemno konstruktivni. En primer je bil tak, da je bil nekdo malo bolj glasen, ampak na koncu smo se razšli v pozitivnem vzdušju, ker smo zelo strpno poskušali razložiti, kaj je namen, ugotoviti, kakšne so vse okoliščine, tudi njegove, kje so možne alternative … Pogovori so bili zelo osredotočeni, zelo konstruktivni, veliko različnih vprašanj, različnih pristopov je bilo tudi pri ljudeh, nekateri so bili izjemno natančno pripravljeni, nekatere so zanimala samo določena vprašanja, ampak vsi so bili zelo umirjeni.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12., 19. marec, 2024.
