Če začneva z bolj filozofskim vprašanjem – je v svetu, kjer je toliko trpljenja, toliko vojn, smrti, preganjanja, naravnih katastrof, sploh prav, da smo srečni? Smo lahko priča vsemu slabemu, kar se dogaja, in spimo mirno, v zavedanju, da nismo lačni, da nas nihče ne preganja z lastne zemlje, da na nas ne padajo bombe?
Ja, ko človek gleda, kaj vse se dogaja na tem svetu, ima res kar slab občutek, da tudi drugi sopotniki skozi čas in prostor ne doživljajo tistega miru, zadovoljstva, ki ga človek sam doživlja. Globoko v sebi smo na subtilni ravni med seboj povezani, in če en delček človeštva trpi in si v stiku s tem, se te to dotakne. Prebudi tisti dobrodošel vzgib sočutenja, ki prebudi tudi razmislek, kako misliti ta svet drugače, bolje za vse. Model mišljenja, kakršen sedaj obstaja v svetu, ni ustrezen, ker ne zagotavlja žlahtne človečnosti. Situacija v svetu pri vedno večjem številu ljudi prebuja premislek, kako bivati drugače. Tudi sam trenutno pišem knjigo o tem. Rojeni smo v svet dvojnosti. Znamo si nasprotovati, znamo med seboj tekmovati, se dvobojevati. Zdaj pa bo treba domisliti, kako nas usposobiti, da bomo znali sodelovati, se dopolnjevati, postati v odnosu igrivi in s tem na neki način božanski. Hafis je napisal, da se je bog skril v raznolikost vsakega izmed nas, da bi bil igriv, dopolnjujoč. Ne samo krščanstvo, ampak nasploh religije prav zato v pojmovanje boga vstavljajo trojstvo, ne dvojnost. Dvojnost je lahko zelo hitro konfliktna. Božji delec vmes pa to nasprotje dvojnosti preobrazi v konstruktivnost, v pozitivno.
Ko govorite o sedanjem modelu življenja in razmišljanja, kaj imate v mislih?
Ujeli so nas v koncept sobivanja in gibljemo se znotraj problematičnih, razdiralnih modelov. Že kot otrokom nam oblikujejo razmišljanje skozi igro. Zgodbe imajo veliko moč, igra pa je uresničevanje nekega koncepta, je obredno dejanje. Vzemimo za primer igro med dvema ognjema. Če neka avtoriteta razdeli skupnost, ki je bila prej igriva, dopolnjujoča, hudomušna, na dva dela in uperi en del proti drugemu v zbijanje z žogo, na nezavedni ravni upravičuje izločanje – najprej v igri zbijanje, v času vojaških spopadov pa pobijanje. Takšen model se vtisne globoko v nas in danes sploh ne razmišljamo, da ni dopustno, da človek ubije človeka. Nekdaj so ljudi, ki so kršili temeljne norme žlahtnega sobivanja, izločili iz skupnosti, danes pa tisti, ki bi jih morali izločiti, vladajo skupnosti. In potem lahko ena stran uniformira mlade fante v eno uniformo in druga stran v drugo ter jih pošlje pobijati drug drugega, nihče več pa ne pomisli, kako narobe je to. Vse nas uniformirajo druge proti drugim. Ampak mi nismo ne za Ruse ne za Ukrajince, ne za Palestince ne za Izraelce. Mi smo za mir. Moramo ozaveščati in oblikovati koncepte miru, ne pa da se pustimo spraviti na eno stran. S tem na nezavedni ravni podpremo konfliktnost. Misel ima silno moč in v svojih mislih moramo videti mir. To, kar se zdaj dogaja v svetu, pa moramo, čeprav je tragično, ironizirati. Ker je preprosto noro, ker je izguba osnovne človečnosti. Jasno moramo povedati, da so obstoječi koncepti nori, nedopustni. Še posebej zato, ker na koncu vedno obe strani sedeta za pogajalsko mizo in se tako ali drugače dogovorita. Zakaj mora prej umreti na tisoče mladih fantov, na deset tisoče nedolžnih civilistov? Ne, ni dopustno, da človek ubije človeka! In mi se moramo odzvati s prebujeno človečnostjo, ne dopustiti, da se te igre med dvema ognjema vedno znova nadaljujejo v drugih igrah.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v posebni izdaji revije Jana POMLAD, 26. 2. 2024.
