V Sloveniji je pred mesecem in pol varno zatočišče pred grozotami vojne v Ukrajini za svojo družino poiskala Oksana Kobelecka, po vsej državi znana kot supermama, saj je prva in edina do zdaj v Ukrajini povila peterčke. Njihovo rojstvo pred sedmimi leti je bilo zelo odmevna novica v državi, družino pa je obiskal celo takratni predsednik Petro Porošenko in ji podaril avto, ki jim še zdaj dobro služi. Nenehen strah pred ponovnimi bombardiranji mesta, spanje na hodnikih in želja otrokom in sebi omogočiti normalno življenje so Oksano s pomočjo prijateljev in škofijske Karitas Celje pripeljali v Veliko Velko pri Šentilju, kjer so družino domačini lepo sprejeli.
Če bi družini Kobelecki želeli pomagati, je Škofijska Karitas Celje zanje odprla poseben sklic: TRR št. SI56 0400 1004 6530 307, odprt pri Novi KBM, sklic 00 29359, namen: »pomoč družini Kobelecki iz Ukrajine«.
Če bi štiriinštiridesetletno Oksano vprašali, kako bi opisala svoje življenje v zadnjih sedmih letih, bi prav gotovo odgovorila, da se ji zdi, da je sedla na vznemirljiv čustveni tobogan in se še ni ustavila. Mamici šestih otrok se je zgodilo veliko lepih stvari, doživela pa je tudi ogromno težkih trenutkov in preizkušenj, ki jo klešejo vsak dan znova. Moč, pravi, črpa pri svojih otrocih – ko vidi njihove vesele nasmeške, ve, da je bil vsak korak, ki ga je naredila, vreden napora. Življenje jo je naučilo, da ne dela več dolgoročnih načrtov. Zdaj se je s svojimi šestimi otroki – poleg peterčkov Davida, Denisa, Vladimirja, Oleksandre in Darije ima še desetletno hčer Aliso – in mamo ustalila v vasici pri Šentilju. Medtem ko so otroci v šoli, ki so jo začeli obiskovati že en teden po prihodu, ona razmišlja, kako preživeti veliko družino, kje poiskati pomoč, službo, in spet obnavlja svoj blog o življenju s peterčki, s katerim se je preživljala pred vojno. Takrat so jo podpirala celo tako velika podjetja, kot je L'Oreal, zaradi vojne pa so potem vsi prekinili pogodbe z Ukrajino.
Nazaj v Ukrajino
Mislila je, da bo vojno lahko preživela kar v Ukrajini, saj obmorsko mesto, kjer so živeli – Odesa – sprva ni bilo tarča napadov. Ko pa so se eksplozije slišale vse bližje, je vedela, da bodo morali zapustiti dom. Najprej so zatočišče našli na Portugalskem, tam so jim pomagali prijatelji in znanci, s katerimi so se spoznali prek družbenih omrežij, tamkajšnje dobrodelne organizacije pa so jim pomagale z osnovnimi potrebščinami. Ko se jim je iztekla najemna pogodba, so se vrnili domov, saj se je takrat veliko govorilo o ukrajinski protiofenzivi in je Oksana upala, da se bo stanje umirilo. Žal pa ni bilo tako. Že prvo noč doma so jo zbudile močne eksplozije. »Življenje v Odesi se je močno spremenilo. Kljub vojni življenje poteka normalno, ljudje so se navadili na alarme, eksplozije in na ure v zakloniščih. Otroci se zunaj igrajo vojno,« je bila zgrožena. Sčasoma so se tudi oni navadili na eksplozije, alarme, pogosto je otroke ponoči premeščala na ležišča na hodniku, da so spali med dvema stenama, kar naj bi bilo bolj varno. Šola je večinoma potekala na daljavo, kar je postalo zelo naporno, veliko ur so preživeli v zakloniščih … Otroci so se nekako navadili na tako življenje, razen Oleksandre, ki je zelo občutljiva in jo je velikokrat strah. Zaradi vsega tega se je Oksana odločila znova zapustiti dom. S pomočjo prijateljev, znancev, ki jih je dobila z objavami na družbenih omrežjih, in na koncu s pomočjo Škofijske Karitas Celje so dobili zatočišče pri nas.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 7. november 2023.
