Bolj kot denarja se veseli novega znanja in izkušenj, s katerimi bo uresničila svoje sanje s podjetjem za katering in organizacijo kulinaričnih dogodkov. Ljudi, pravi, si želi ob njihovih najlepših življenjskih dogodkih razveseljevati z okusi, ki si jih bodo zapomnili.
Povabila nas je v rodno vas Vinji Vrh, kjer si s fantom v domači hiši urejata svoje stanovanje. Po nekaj letih življenja v dragi prestolnici sta se želela vrniti v naravo, na podeželje, kjer so ljudje še vedno zelo povezani in je močna lokalna skupnost. Vsa vas je zanjo stiskala pesti, se veselila njenih uspehov in si grizla nohte ob majhnih spodrsljajih. Gostoljubni Dolenjci nikogar ne sprejmejo praznih rok, če ne drugega, se ti v rokah vedno znajde vsaj kozarček cvička, Zala pa naju je s fotografom pričakala s pravo domačo pojedino.
»Vse je od doma ali lokalnih pridelovalcev – suhomesnate izdelke delamo sami, skuta je sosedina, vložnine so naše, imamo svoja jajca, živali in velik vrt, kjer pridelamo vso zelenjavo. Zrasla sem na domači hrani, kar je v današnjem času odlična popotnica za življenje, na kar sem ponosna,« naju je presenetila. V življenju še ni kupila jajc v trgovini, vse, kar potrebuje, je na domačem vrtu ali v shrambi. V kuhinji je bila njena vzornica vedno njena mama, ki je odlična kuharica.
»Okusno je vse, česar se loti.« Ker pa sta različnih idej in pogledov na kuharske kombinacije, se za štedilnikom ne ujameta najbolje, priznava temperamentna Dolenjka. Velikokrat je sicer po svojem občutku do konca skuhala jedi, ki jih je začela njena mama, najsrečnejša pa je bila, če je lahko eksperimentirala sama. Lakota po koncu pouka v višjih razredih osnovne šole je bila najboljša kuharica in motivacija za ustvarjanje ter učenje.
»Vsako moje kuhanje je eksperiment,« se je muzala, saj se po navadi receptur nikoli ne drži do potankosti, vedno kaj odvzame, zamenja ali doda. V njeni kuhinji vlada urejen kaos, kar smo lahko opazili tudi sami. A vedno ve, kaj mora narediti, da se bodo okusi povezali in bo jed končana. Ljubezen do kuhanja se je med študijem samo še stopnjevala. Ob nedeljah si je prinesla zaloge hrane za ves teden in se s kuhanjem sproščala v pavzah med študijem. Na veliko veselje svojih in fantovih sostanovalcev, ki so lahko vedno pristavili svoj krožnik, saj je bilo hrane za vse dovolj. Nikoli ni jedla na študentske bone, si je pa včasih naročila kitajsko, japonsko ali indijsko hrano, eksotični okusi jo namreč prav tako privlačijo.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 25, 20. junij, 2023.
