Katera vaša lastnost vam v življenju najbolj pomaga?
Trma. (smeh) Nikoli nisem bila posebno nadarjen otrok – nisem znala plesati, peti, matematika mi ni šla od rok, sem kar nerodna in včasih pozabljiva. Zelo hitro sem ugotovila, da se bom skozi življenje lahko prebila samo z doslednostjo, disciplino in vztrajnostjo. Vse to pa je veliko lažje z ogromno mero trme. V Inštitutu 8. marec ob vsaki oviri, neuspehu zato rečemo: »Fajtamo dalje.«; in se ne predamo.
Katera lastnost pa vas najbolj moti pri drugih ljudeh?
Aroganca. Verjamem v to, da smo vsi enaki, v gradnjo skupnosti, povezovanje in sodelovanje. Verjamem, da smo na koncu vsi samo ljudje in da si vsak zasluži imeti vse možnosti v življenju. Aroganca ljudi na pozicijah moči, aroganca tistih, ki imajo več, vodi v objestnost – objestnost pa v poglabljanje razlik med nami. Veliko lepše in lažje je, če se ne jemljemo preveč resno. Govorimo o svojih napakah, se sprejemamo in smejimo sami sebi, predvsem pa se povezujemo in ustvarjamo močno skupnost, ki skrbi drug za drugega.
Če bi lahko karkoli spremenili pri sebi, kaj bi to bilo?
Sem zelo nesigurna. Vedno znova dvomim o sebi, občutek imam, da ne delam dovolj, nisem dovolj in svojim bližnjim ne dajem dovolj pozornosti. Zavedam se, da so tovrstni občutki posledica neoliberalnega sistema, ki nas vedno sili v več, večjo produktivnost, več dela. Temu se je treba upreti, zato bi želela, da se nesigurnost spremeni v spokojnost in pomirjenost.
Če bi imeli moč superjunaka, kaj bi spremenili?
Ne verjamem v superjunake. Ne verjamem v to, da lahko ena sama oseba s svojo supermočjo spremeni svet. Verjamem pa v močen in povezan kolektiv, kolektiv, ki spreminja svet in skrbi za to, da lahko vsak živi dostojno življenje. Če bi pa lahko z zamahom palice odpravili neenakost, zagotovili javno zdravstvo, šolstvo in enakopravnost, bi bilo seveda super. (smeh)
Kakšen je vaš popolni trenutek sreče?
Nekaj dni nazaj sem predavala in sodelovala na dogodkih v Braziliji. Po nekaj dneh dela sem imela prost dan in skupaj s prijateljico sem se odpravila do bližnje plaže. Sijalo je sonce, jaz pa sem stekla do oceana in vanj pomočila noge. Privilegij poletja sredi zime, anonimnosti, otroškega navdušenja in lepote sveta okoli mene je bil dovolj za trenutek sreče.
Kdaj vam je bilo v življenju najbolj nerodno?
En dan po referendumu za javno RTV sem se namesto v taksi usedla v avto popolnih neznancev. (smeh)
Kako najraje preživljate svoje proste trenutke?
Berem. Berem. Berem. Revije. Časopise. Članke. Knjige. Slikanice. Poezijo. Rada se tudi sprehajam po mestu, grem v gledališče in galerijo. Se pogovarjam o življenjskih skrivnostih s svojimi najbližjimi prijateljicami.
Česa vas je najbolj strah?
Kolapsa sistema javnega zdravstva. Od petega leta imam sladkorno bolezen tipa 1. Ko sem eno leto živela v Ameriki, sem ugotovila, kako je živeti v državi brez javnega zdravstva, z dragimi zdravili, izkoriščevalskim trgom zasebnih zdravstvenih zavarovanj in kako lahko je bolezen, kot je moja, s katero trenutno v Sloveniji živim normalno življenje, za tiste, ki si ne morejo privoščiti zdravil, obsodba na smrt. Vračala sem se v Slovenijo, da sem dobila insulin, saj ga moje sicer za ameriške razmere dobro zdravstveno zavarovanje, ki mi ga je zagotavljala Univerza Columbia, ni krilo. V ZDA je cena istega insulina kar desetkrat višja kot pri nas. Svoje bolezni si ne predstavljam imeti v državi, kjer bi se zanjo morala zadolževati. Pomembno je, da javno zdravstvo v Sloveniji zaščitimo in v tem kontekstu ne postanemo Amerika.
Kaj je bila najboljša stvar, ki ste jo v odraslosti spoznali o sebi?
Mami mi je vedno govorila: »Če deluješ korektno, bo svet na dolgi rok pravičen.« To dosledno upoštevam. Naučila sem se, da so stvari na koncu nekako okej. Sprejela sem se, da me napadi, neuspehi, dvom in grožnje prizadenejo, a grem naprej in se smejim. Vse skupaj je veliko manj usodno, kot se zdi.
Kaj si štejete za največji dosežek v življenju?
Moj največji dosežek v življenju je kolektiv Inštituta 8. marec. To, da smo skupaj že več kot šest let. To, da ljudje v kolektivu ostanejo, da skupaj rastemo. To, da smo drug drugemu varen prostor in da nas je čedalje več. Ko pogledam fante in dekleta s programskega odbora: njihovo odločnost, smisel za humor, trmo, povezanost in iznajdljivost, mi postane jasno, da sem nekaj v življenju storila prav. Ne zamenjam jih za nič na svetu.
Kaj bi v svojem življenju spremenili, če bi imeli še enkrat 20 let?
Storila bi več neumnosti. Prej bi se opogumila in se sama odpravila na drug konec sveta, spala pod zvezdami v divjini, preplesala noč, se manj sekirala, izpustila kakšen izpit, lenarila in spoznala več novih ljudi.
Je kaj, za kar vam je žal, da niste storili, ko ste imeli za to možnost?
Prvi referendum, ki sem ga koordinirala, je bil referendum za izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov. Slabo nam je šlo, močno smo izgubili. Ob prihodu rezultatov smo se vsi zjokali, sama pa sem se morala odpraviti na televizijo dat izjavo. Ko sem se vrnila, so me člani in članice skupnosti LGBT pričakali in rekli: »Nika, to je to, pojdimo plesat in se zabavat.« Zavrnila sem jih in se odpravila domov, se jokala in smilila sama sebi. Naslednji dan so mi povedali, da je bila zabava ena izmed najboljših in dodali: »Ko izgubiš, jokaš. Potem pa se pobereš, vzameš bleščice in plešeš. In to je vsa skrivnost življenja: fajtat in plesat, plesat in fajtat.« Meni je še danes žal, da se zabave nisem udeležila. Sem se pa naučila, da je treba težke stvari v življenju posuti z barvami in veseljem.
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023
