Med prvimi na svetu si je drznila ustvarjati modna (in barvita) oblačila, ki ne škodujejo okolju, ustanovila globalno modno znamko, s katero počasi spreminja družbo. Nenehno nas sili k razmisleku o tem, kaj in kako kupujemo, ne sklepa kompromisov glede vrednot, četudi se je zaradi tega odrekla investitorjem in s tem malce lažji poslovni poti. Nesebično razdaja svoje znanje in izkušnje, da mladim oblikovalcem za njo ne bi bilo treba tolikokrat (finančno) pasti.
Zunaj naših meja so jo opazili prav zato, ker je izstopala s svojo vizijo in pionirskimi pristopi, jo tudi večkrat nagradili in uvrstili med 20 najbolj perspektivnih trajnostnih blagovnih znamk na svetu. Da se je odločila pri 37 letih popolnoma skreniti z uhojene poti gledališčne kostumografke in predavateljice, je potrebovala pogum in zelo močno vero. Ni imela finančnega zaledja, prihaja iz preproste družine, in vse od takrat je vsak dan nova bitka. Tudi zdaj, ko je že dosegla tako veliko? »Da, moda je nenehno dokazovanje. Ko nekaj dokončam, že razmišljam naprej. Včasih je res izredno težko.«
Koprčanka, ki zaradi šolanja na srednji oblikovni šoli in pozneje na naravoslovnotehniški fakulteti že od 15. leta živi v Ljubljani (vmes je študirala tudi na Nizozemskem), razmišlja za petdeset let in celo več naprej. »Razmišljam zunaj svojih zmožnosti, saj sem v svojem življenju omejena, za mano bo prišel nekdo drug, blagovno znamko prevzel, nadgradil ... Moj cilj je vzpostavitev sistema na podlagi najvišjih možnih vrednot v modi.« Ona je zgled, da se da delati drugače – že danes.
Kaj dobrega lahko storim? Na blagovno znamko gleda zunaj časa in prostora: kaj vse lahko prinese h kakovosti življenja, oblačenja, oblačil z manj strupi, k zmanjšanju kožnih alergij, k zaščiti zemlje, vode, živali, k predelavi odpadkov ... Da bi njena vizija dobila pospešek, bi potrebovala investitorja, ampak z njimi ima slabe izkušnje, saj jim je primarno ustvariti profit, kar seveda popolnoma razume, a je nezdružljivo z njenim načinom dela in ciljem – narediti nekaj dobrega za družbo ne glede na vse. »Če bi stremela samo k ustvarjanju več profita in to tudi dosegla, bi morala zamenjati svoje vrednote, tega pa nočem, raje ukinem blagovno znamko. Da bi moj izdelek stal sto evrov, bi morala zamenjati materiale in kupovati najcenejše, začeti z masovno proizvodnjo, zame bi šivali v revnih državah ... Tako bi verjetno bistveno več prodala. Tudi danes si moja oblačila želi veliko ljudi, a si jih ne morejo privoščiti. Kupijo jih tisti, ki so pripravljeni za oblačilo nekaj časa varčevati, ali premožnejši.«
Svet se da spreminjati tudi iz Slovenije. Preživetje njene blagovne znamke je odvisno od ozke skupine ljudi, zato je vsak dan v skušnjavi, da svoje vrednote zavrže, obide. »Ko si v finančni stiski, je vzdrževanje zvestobe lastnim vrednotam zelo težko.«
Marsikdo jo težko razume, veliko je bilo tudi posmehovanja, češ kaj lahko iz te male Slovenije sploh naredi, spremeni. »Ko sem začenjala, sem imela na voljo dve ali tri vrste blaga, v beli in črni, živela sem zelo skromno kot podnajemnica, moja prva kolekcija je visela v kuhinji, med vrati, nisem imela niti stojala – da, tako je bilo, kot gledamo v filmih,« opisuje svoje začetke Matea, ki ni imela pojma niti, kako priti do glavne modne ulice v Milanu. Na napakah se je učila, rasla in zelo napredovala. Mateo iz majhne podnajemniške kuhinje danes poznajo v Los Angelesu, Milanu in še kje, sodeluje z velikimi imeni različnih področij, kot sta naš najbolj znan nogometaš Jan Oblak in kulinarična mojstrica Ana Roš.
Posebne vrste čudež je tudi to, da se je prebila na rdečo preprogo slovitih Oskarjev. »Treba je vedeti, da nimam ne angleškega ne francoskega ne italijanskega državljanstva, v modi pa te države izjemno podpirajo lastne modne oblikovalce. Začeti z luksuzno modo iz neke Slovenije – kjer je ne razumemo niti ne cenimo, kvečjemu smo zaradi visoke cene nanjo jezni – je precej noro.«
Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 3. 01. 2023
