S sogovornico sva se skupaj udeležili nedavnega mednarodnega programa DAICE (digitalno izobraževanje starejših) v Beogradu. Poleg Slovenije so sodelovale Srbija, Hrvaška, Nemčija, Romunija in Bolgarija.

Ženske in otroci. Ne pozabi omeniti, da so jo, ko je kot mlada diplomantka iskala delo, vsi kadroviki kar direktno spraševali, ali se bo kmalu poročila in imela otroke. »Bojijo se mladih žensk, ker navadno zanosijo enkrat ali dvakrat zapored in jih eno leto ni, pa tudi pozneje pogosto manjkajo zaradi bolezni otrok. Moških tega ne sprašujejo, čeprav bi tudi oni lahko vzeli bolniški stalež in doma negovali otroka. No, nekateri, res redki, to celo počnejo.«  

Ob tem poudari, da državni vrh, sicer bolj ali manj neuspešno, popularizira rojevanje več otrok. »Kot da ne bi vedeli, da mladi najprej dolgo čakajo na redno zaposlitev in potem spet dolgo iščejo streho nad glavo. Posojila so draga, najem stanovanj pa pobere vsaj eno plačo. Ni jim lahko.« Sama ni poročena in nima otrok.

Ne čudi je, da gredo mladi s takšno ali drugačno strokovno izobrazbo po boljši kruh na tuje in se od tam redko vrnejo. »Najhuje se mi zdi, da odhajajo tudi najbolj izobraženi in tisti, ki jih v državi najbolj potrebujemo: zdravniki, medicinske sestre, inženirji vseh vrst, arhitekti, strojniki, šoferji, natakarji, kuharji, vodovodarji itd.

Abortus in Piranski zaliv. »Pri nas je abortus sicer dovoljen do desetega tedna nosečnosti in tudi brezplačen, a ga večina ginekologov zaradi ugovora vesti noče opravljati. Zato je dostop do splava marsikje ženskam onemogočen. To se dogaja predvsem v manjših krajih, kjer ni zaposlenih več ginekologov.«

Ko ji omenim dolgoletni spor med Slovenijo in Hrvaško zaradi Piranskega zaliva in drugih perečih tem med državama, meni, da bi se morali sosedi že davno domeniti, kako rešiti ta patpoložaj. »To, da občasno ena in druga stran spor zaostri, slabo deluje na ljudi, ki žive ob meji. Pa tudi na vse druge.«

Več v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022