Imate 59 let, vendar jih ne kažete. To je seveda še toliko zanimivejše zato, ker ste pred desetimi leti izvedeli, da imate v sebi virus HIV. Kako ste sploh izvedeli za bolezen?
Po smrti partnerja, ki je bil moja velika ljubezen, sem spoznal novega in se z njim leta 2004 preselil v London, tam sem živel do leta 2017. Skupaj sva bila pet let, odhod v London pa je bil zame nekakšen pobeg. Tam sem na pol leta hodil na testiranje za spolno prenosljive bolezni, tako namreč v Angliji priporočajo. Tega sem se držal, čeprav sem vedno uporabljal kondom. Avgusta 2011 sem bil negativen, februarja 2012 pa je bil test na HIV pozitiven. Zanimivo je, da sem takrat prvič rekel, naj me testirajo samo za HIV in nič drugega, sicer sem namreč vedno imel test za vse spolno prenosljive bolezni.
Kakšna je bila vaša prva reakcija, ko so vam povedali, da ste pozitivni?
Seveda sem bil v šoku. V glavi imaš takoj smrtno obsodbo. Sedel sem na avtobus in doživel izkušnjo, kot bi bil na vlaku smrti. Možgani so začeli divjati popolnoma nenadzirano in na dan so prihajali najbolj grozni, črni scenariji. Seveda sem si govoril: od tega ne boš umrl, umrl boš od nečesa drugega, saj so rekli, da lahko pričakujem normalno starost – pred sabo naj bi imel še kakih trideset let. Pred dvajsetimi, tridesetimi leti tega stavka ne bi slišal, ker je bila takrat ta diagnoza smrtna obsodba. Dandanes pa je medicina tako napredovala, da je to samo diagnoza, ni več bolezen. Rad rečem, da je pametno postati HIV pozitiven pri sedemdesetih, ker potem lahko živiš še trideset let. (smeh)
No, verjetno vam takoj ni bilo do šal.
Seveda, kakih 14 dni sem bil depresiven. Kar nisem mogel verjeti. Sem pa takoj povedal nekaj prijateljem, kar ni običajno, saj se večina po diagnozi zapre vase. Že drugi, tretji dan sem šel na splet in poiskal skupine za samopomoč za novopozitivne. Potem sem se dobil z nekaj ljudmi, da smo informirali drug drugega. Našel sem tudi take, ki so bili pozitivni že skoraj 30 let in so živeli povsem normalno življenje. To mi je pomagalo, da sem na situacijo gledal manj tragično.
Ste po diagnozi hodili na terapije?
Ne. Terapije so mi ponudili, a sem jih zavrnil, ker sem vedel, da prvih pet let tako ali tako ne bo posledic na zdravju. To mi je povedal tudi zdravnik in se mi je naložilo nekam zadaj v možgane. V tem času pa naj bi se virus tako razmnožil, da bi začel rušiti imunski sistem. V desetih letih naj bi se nato razvila avtoimunska bolezen, povezana s tem virusom. Tako sem začel razmišljati, kaj lahko naredim, da bi si izboljšal imunski sistem. Začel sem jesti manj mesa in se odločil za čiščenje telesa. Telo se je sámo začelo boriti s tujkom.
Ste spremenili svoje navade, ste bili bolj pazljivi, da ne bi koga okužili?
Bilo me je strah zaradi prenosa, ampak vedno sem bil iskren. Obstajajo aplikacije za zmenke za geje s kategorijami pozitiven, negativen. Tu sem vedno označil, da sem pozitiven. To v naši populaciji itak ni nič posebnega – cel kup nas je bilo pozitivnih, tako da ni težko najti partnerja. Poleg tega pa v naši skupnosti tudi bolje poznamo vse v zvezi s tem virusom in imamo izkušnje, ki dokazujejo, da smo vsi, ki smo na tabletah, v kategoriji varnih. Zdravila namreč količino virusa tako zatrejo, da ga test niti ne zazna. Če grem torej zdaj na test, bom negativen, ker jemljem tablete. Ko pa sem jih v nekem obdobju nehal jemati, so mi parametri spet narasli. Počutje se sicer ni spremenilo, z menoj je bilo vse v redu.
V gejevski skupnosti ta diagnoza ni več tabu?
Niti ne, res. Nad čemer sem zelo presenečen. Veliko ljudi reče, aha, moj bivši je tudi pozitiven ali imam prijatelja, ki je. Veliko ljudi je informiranih. Kar se tega tiče, je naša skupnost veliko naredila. Zato zelo podpiram izobraževanje, tudi po šolah. Pa ne zato, da bi se ljudje brezskrbno dol dajali, ampak da se zavemo, da je to ena od diagnoz, s katero je mogoče živeti.
Seveda navijate za izobraževanje, saj ste bili nekoč učitelj, zdaj pa pišete, nastopate s stand upom … Kako živite s svojo diagnozo v vsakodnevnem življenju? Imate namreč dva otroka, ki vas z družinama obiskujeta.
Ko sem prišel z morja, sem imel zaradi pikov komarjev odprte rane na gležnju in me je vnuk prijel za rano, pa je moja hči skočila ter ga zvlekla stran. Popolnoma razumem materino skrb za zaščito mladiča! Vsakodnevne skrbi zaradi hrane, pribora … pa ni. Ne delamo razlik – iz iste sklede jemo solato, v kopalnici imamo skupne brisače … O tem niti ne razmišljamo. Virus naj bi bil na zraku neobstojen, v bistvu preživi samo sekundo ali dve, zato ga tudi komarji ne prenašajo. O njem sicer vseeno še ne vemo vsega! Je pa vsekakor zelo pomembno, da imamo dober imunski sistem. Poznam, recimo, žensko iz Avstrije, ki je bila pozitivna. Ko je rodila, so tudi pri dojenčku odkrili HIV, vendar je otrok čez dve leti na testu bil negativen, pa čeprav mama zanj ni želela nobenih zdravil!
Več v reviji Jana, št. 42, 18.10.2022
